Levo mnenje: Življenje je torta iz kartona

V svet starševstva vstopam v času, ko otroci v vrtcu svečke za rojstni dan pihajo na kartonasti torti. Ne zezam, v nekaterih vrtcih so upoštevanje normativov sistema HACCP dvignili na novo raven.

Ne mislim, da so za to krive vzgojiteljice, za to bizarnost ne krivim niti sistema, skoraj prepričana sem namreč, da se je proti nekaterim staršem, ki svoje otroke zavijajo v vato in jim odtegujejo vse sladkosti otroškega življenja, resnično težko bojevati. Vsak seveda svojemu otroku želi najboljše, o tem ni debate. Sprašujem pa se, kje je meja. Kje se bo ustavilo? Do kam bo šlo?

Ko sem se o torti iz kartona pridušala na tviterju, sem dobila različne odgovore. Od tega, da je otrokom v resnici pomemben žur in da smo s tortami obremenjeni samo tastari, do tiste klasične, da ni pošteno, da bi eni otroci torto jedli, drugi pa bi jih gledali, ker je zaradi zdravstvenih ali kakšnih drugih razlogov ne smejo jesti. Odtegnimo torej torto vsem, so se očitno zmenili v vrtcih. In očitno bodo za otroke, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne smejo jesti določenih živil, njihovi starši naredili vse, da bodo čim kasneje začutili krivico življenja. Da Janezek lahko, jaz pa ne, bodo torej spoznali čim kasneje.

Po raziskavi, ki jo je lani objavila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, je bilo pri nas leta 2012 predebelih 21 odstotkov moških in dobrih 15 odstotkov žensk, kar Slovenijo uvršča v sredino lestvice 31 držav članic OECD. In naši otroci? V kategoriji »otroci s čezmerno težo« so se uvrstili na odlično četrto mesto, prehiteli so celo Američane. Pri nas je tako predebelih 32 odstotkov fantov in 23 odstotkov deklet.

Se, generacije, ki ste odraščale pred dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti, spomnite, koliko debelih sošolcev ste imeli? Na hitro se sama spomnim enega, podobno je bilo tudi v paralelkah in v razredih prijateljev, s katerimi sem govorila o tem. Ponavadi je izstopal en »debeljuco«, nikakor pa ni bil predebel vsak tretji fant ali vsaka četrta punca. In to v času, ko smo svečke pihali na pravih tortah, ko smo se na rojstnih dnevih basali s smokijem in domačico in se nalivali s stilom, bibito in podobnimi sladkanimi pijačami, tudi kokakolo.

Danes pa ne, ni šans. V vrtcih na steni visijo seznami imen, poleg katerih piše, česa ne sme jesti tista deklica in na kaj je alergičen tisti fantek. Starši kot sokoli bedijo nad prehrano svojih otrok, vsak flek na telesu sproži paniko in iskanje krivca zanj. Nikakor seveda nočem zmanjševati resnosti alergij, pri prehrani nekaterih otrok je treba upravičeno paziti, ampak oprostite, alergij, kot jih imajo otroci dandanašnji, je več kot muh na kravjem dreku na vroč poletni dan.

In namesto da bi otroci, ki bodo očitno vse življenje morali paziti, kaj jedo, in se bodo zato neštetokrat znašli v situaciji, ko bodo za nekatere priboljške prikrajšani, od začetka vedeli, da življenje ni potica, dobivajo lekcijo, da je življenje v resnici torta iz kartona. Ki jo bodo skupaj z njimi vse življenje jedli vsi.

O tem, kako bodo reagirali, ko bodo poštekali, da ni tako, raje ne razmišljam.