Lomastenje

Tako imenovana generacija baby-boom, rojena v 70. letih prejšnjega stoletja, počasi vendarle začenja dobivati otroke.

Objavljeno
14. april 2012 17.12
Posodobljeno
15. april 2012 06.00
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Saj veste, kako to gre: tja do tridesetega leta in malo čez so se zdivjali, zastavili kariero, morda (skupaj s starši) sestavili cekine za kredit za stanovanje, ki jih bo dušil nadaljnjih 30 let, in končno je napočil čas za deco. Ker je generacija številna, tudi otrok ne bo malo. Sploh ker so mnogi pohiteli in naredili dva, saj je vrtec za drugega zastonj.

Nič več. Po novem bo v šolskem sistemu 1450 zaposlenih manj, v razredih bo lahko sedelo več učencev, za vse skupaj pa bo na voljo manj denarja. Pa še zastonj vrtec za drugega otroka so ukinili. Janševa vlada da, Janševa vlada vzame. Naravnost čudovit obet tako za generacijo, na katere hrbtih se bo lomila kriza (se pravi baby-boomerje), kakor za generacijo, ki naj bi krivuljo rasti držala navzgor (se pravi njihove otroke).

V tednu, katerega konec držite v rokah, tako postajo jasno, da se vladni varčevalni ukrepi vse bolj sprevračajo v lomastenje po socialni državi in premetavanje številk, katerega edini cilj je, da se pod črto stvari bolj ali manj izidejo, posledice, ki jih bo to pustilo v resničnem svetu, pa kakor da nikogar ne zanimajo. Vse skupaj prav bizarno spominja na eno od Janševih izjav v času njegovega prvega mandata, ko je med iskanjem rešitve za Muro ugotovil (citirano po spominu), da ima ta država sicer tri tisoč tekstilnih delavcev preveč, da pa ji zato manjka pet tisoč inženirjev in da je težava pravzaprav lahko rešljiva. Pač, pod črto se je vse izšlo. Premečemo številke, dodamo ščepec prekvalifikacij in to je bolj ali manj to. Le da v praksi stvar ne pije vode. A do tam že takrat nikomur ni neslo.

Danes pristop ni prav nič drugačen. Minister Žiga Turk je odpravil podaljševanje avtorskih pogodb v javnih zavodih in s tem pod črto dosegel tako rekoč instantno zmanjšanje odhodkov na celi fronti. Spotoma pa ukinil še nekaj oddaj in rubrik na nacionalnih radiu in televiziji, okrnil mnoge druge, marsikaterega ustvarjalca pa spravil ob že dogovorjen projekt. Marsikdo je pri tem cinično pripomnil, da imajo ti zavodi dovolj redno zaposlenih, ki bi lahko pripravili te vsebine in projekte.

Posledice so znane: radijski in TV-programi so osiromašeni, marsikateri muzej ali drug razstavni prostor je ob vsebino, a pod črto se stvar izide. Tako bo, kot kaže, tudi v šolstvu. To bo nujno slabše kakovosti, saj bo že v nekaj letih vanj vključenih še več otrok, učiteljev in denarja pa bo manj. Skoraj nujna posledica bo pojav močnih zasebnih šol, ki bodo dostopne zgolj bogatejšim.

In kam z odvečnimi zaposlenimi? Če smo do konca zvesti logiki premetavanja številk, jih lahko pošljemo tudi v Afganistan. Tam lahko učijo ali pa v upornike mečejo knjige (saj je knjiga orožje, mar ne?). Konec koncev je vseeno. Na papirju bo slovenska prisotnost tam dramatično narasla. Posledice tako ali tako nikogar ne zanimajo.

Pa bi jih morale. Kajti tako kot od šivilje ne moremo pričakovati, da bo pisala računalniške programe in načrtovala omrežja, tako vratar in tajnica ne moreta voditi televizijske oddaje o knjižnih novostih, učitelj pa ne more na vojaško misijo v Afganistan. V življenju je tako, da ni vsak za vse. To velja tudi za nove oblastnike.

No, bi veljalo, če bi se kdo ozrl na posledice svojega dela. A to je Slovenija, dežela, kjer je mogoče prav vse. Celo to, da lahko umetniški vodja nacionalnega gledališča postane človek, ki je zagrešil verjetno najslabši slovenski film vseh časov. Kdo ve, morda pa bi moralo tistih 1450 odvečnežev v šolskem sistemu kljub vsemu misliti tudi na možnost poti v Afganistan …