Londonsko oko: Ne skruni olimpijskega duha!

Otočani sila radi poudarjajo športnost, spoštovanje do tekmecev, fair play, zdaj ko organizirajo OI, imajo ničkolikokrat na jeziku opevani olimpijski duh. Včeraj so ga zagovarjali tako silovito, da se je tekmovanje predčasno končalo za osem igralk badmintona.

Afera v dvorani Wembley je angleški čut za športnost tako vznemerila, da je v elektronskih medijih zasenčila celo veliki trenutek Michaela Phelpsa, ki je z 19 kolajnami postal najuspešnejši olimpijec doslej. Vse se je začelo, ko ne kitajska ne južnokorejska dvojica ni želela zmagati dvoboja zadnjega kola predtekmovanja, marveč si je hotela s porazom zagotoviti ugodnejši žreb za izločilne dvoboje, v katere sta se obe dvojici že uvrstili. Igralke so perjanico nalašč pošiljale v mrežo ali čez igrišče. Gledalci so svoje nezadovoljstvo jasno izrazili s salvo žvižgov, po dvorani se se razlegali še glasnejši kriki »buuuu«, ko se je vse skupaj ponovilo v dvoboju Korejk in Indonezijk, ki so bile v enakem položaju.

Sledila je medijska gonja, uradna prijava in kmalu tudi kazen. Četudi je bila badmintonska farsa sramotna, poteze igralk pa nikakor niso bile v čast ne njim ne njihovim reprezentancam, je odločitev Svetovne badmintonske zveze (vsaka panožna zveza je pristojna za svoje tekmovalce, organizatorjem in MOK si s tem ni treba mazati rok) nenavadna. Vseh osem igralk badmintona (Kitajki, Indonezijki ter štiri Korejke) so diskvalificirali z uradno razlago – ker se niso trudile po najboljših močeh, da bi zmagale, in so se vedle na način, s katerim so zlorabile šport in mu škodovale. Vedno je nevarno, ko šport zaplava v tako subjektivne vode. Bo to pravilo, ki bi se kot svojevrstna športna božja zapoved lahko glasilo »ne skruni olimpijskega duha!«, veljalo le za badmintonske igralke, ki tako očitno »nameščajo« nadaljni potek turnirja, da gledalci zahtevajo denar nazaj? Mimogrede – prireditelji so že sporočili, da jim ga ne bodo vrnili, češ da so obiskovalci kljub vsemu videli dovolj lepih dvobojev in da bi bil to vendarle prevelik precedens. Morda bi ga lahko uporabili tudi pri kolesarjih, ki taktizirajo in ne vrtijo pedal na vso moč od štarta do cilja, ali pa pri vseh ekipnih športih, ko trener na igrišče ne pošlje v ogenj vseh najboljših ter hrani moči za pomembnejše dvoboje …

V nedogled bi lahko naštevali mejne primere, ki bi klicali po moralni diskvalifikaciji. Morda bi veljalo »zapoved« uporabiti tudi pri tistih, ki brez dokazov obtožujejo tekmece. Ameriški plavalni štab je brez dlake na jeziku podvomil o dosežkih 16-letne Kitajke Ye Shiwen, ki je po njihovi oceni pač prehitra, da ne bi bila dopingirana. V bran se ji je postavil MOK in namignil, da so bili vsi njeni testi v Londonu negativni. A Kitajci niso potrebovali odvetnika, Američanom so vrnili z isto mero: tudi mi nismo podvomili v vašega šampiona Michaela Phelpsa, ko je v Pekingu osvojil kar osem zlatih kolajn. Pri moraliziranju ima vsaka medalja dve plati, za verodostojne rezultate so v športu »pristojna« jasna pravila in, seveda, učinkovite dopinške kontrole.