Londonsko oko: slovenske manire

Nevsakdanje stvari se dogajajo na poti do olimpijske slave. Slovenija je po zaslugi Urške Žolnir prišla do zlate kolajne pred prirediteljico iger, ki je svojo osvojila šele 5. tekmovalni dan. Ob sredinem zmagoslavju Helen Glover in Heather Stanning v veslanju in nekaj ur pozneje še Bradleyja Wigginsa v kronometru je Britancem odleglo, saj so pred prvencema postajali vse bolj nestrpni. The Sun je na naslovnici objavil celostransko fotografijo zlate kolajne z naslovom Wanted, voditelj olimpijskega sporeda na BBC pa je v živo sarkastično odmahnil z roko: »Zlato? Ne, hvala. Mi smo Britanci.« Razpoloženje je zajelo tudi londonskega župana Borisa Johnsona. Dolgo čakanje na prvo zmago je upravičil s »prirojeno zadržanostjo Britancev in njihovimi dobrimi manirami«.

Slovenski aduti so se na razočaranja uvodnih dni odzivali različno. Avtor teh vrstic je bil priča odločilnim nastopom Sare Isaković, Damirja Dugonjića in Petra Kauzerja, ki so ob dosežkih pod ravnijo njihovega slovesa in pričakovanj prikazali pisan razpon čustev in »manir«. Srebrna pekinška ribica si že štiri leta dopoveduje, da je srečna tudi ob 14. mestih, zato se ji v Londonu ni bilo treba pretvarjati, ko je z blaženim nasmeškom ponavljala mantro. Obraz se ji je zresnil le ob vprašanju, če ima nadaljevanje v tem ritmu smisel, ali pa bo plavanju namenila več časa, da bi se vrnila k nekdanjim ambicijam.

Dugonjića je v orbito izstrelil podvig v neolimpijski disciplini EP, na OI ni bil blizu uresničitvi sanj plavalne reprezentance. Da so okoliščine prehitele njegov naravni razvoj, je potrdil po ponesrečenem kvalifikacijskem nastopu, v katerem je korektno in z žalostnim pogledom – novinarke z močnim materinskim čutom so ga skoraj vzele v naročje – poskusil najti vzroke za izpad z nasprotujočimi mislimi. Da je prehitro začel, a tudi zaostal; da je bil na štartu živčen, a vendarle samozavesten in sproščen ... Recept za takšne mladeniče je preprost: vadi še trše, uspehi in retorične veščine bodo prišli sami od sebe.

Poseben primer je Kauzer. Po novem razočaranju na OI si je slekel ovčjo preobleko in z osornim odnosom do sedme sile storil medvedjo uslugo kajakaštvu, ki že od nekdaj hrepeni po večji pozornosti medijev in pokroviteljev. Toda ko so se v Lee Valleyju zbrali prav vsa slovenska peresa in mikrofoni, jim je dal vedeti, da so zaželeni le ob uspehih. Žalosti ni težko razumeti, sprejeli bi tudi tišino, stresanje jeze na ničesar krive pa ni sprejemljivo, še posebej ne pri 30-letnikih z bogatimi tekmovalnimi izkušnjami. Hrastničan je odličen kajakaš, resda z občutljivo »olimpijsko peto«, a v Londonu ni bil velik športnik. Takšni znajo namreč tudi izgubljati v gosposkem slogu.

Po treh zaporednih »pogrebih« pa še opozorilo. Žal mi je, Rajmond Debevec, danes prihajam na streljanje.