Londonsko oko: veliki čevlji zlatega rodu

Inspire a generation (navdihni rod). Slogan, ki olimpijce nagovarja, naj mladi rod Britancev usmerijo k pravim, športnim življenjskim odločitvam, udeležence in spremljevalce Londona 2012 spremlja na vsakem koraku. Projekt ne bo na noge dvignil vse otoške mladine, bodo pa uspehi njihovih olimpijcev navdihnili kakšnega šampiona prihodnosti, da bo poskušal iti po stopinjah današnjih vzornikov.

Upati je, da bodo učinki podobni pri nas, pa ne le pri zdaj morda še športno neaktivnem naraščaju, temveč kar znotraj slovenske olimpijske odprave in pri nadobudnih tekmovalcih, ki še čakajo na priložnost. Nobenega dvoma ni, kdo je rezultatsko »rešil« te igre. Doslej smo se veselili dosežkov 49-letnega Rajmonda Debevca, 40-letnega Iztoka Čopa, 33-letnega Luke Špika, 32-letnega Primoža Kozmusa in 31-letne Urške Žolnir, samih prekaljenih asov z bogato športno kilometrino, med katerimi se nihče ni prvič povzpel na oder za olimpijske zmagovalce. V Londonu blesti naš zlati rod, ki je poskrbel že za ničkoliko uspehov.

Zagata se pojavi zaradi prepada med rodovi. Pot na OI v Riu 2016 je napovedal zimzeleni Debevec, pa Špik, ki bo stežka našel tako močnega partnerja, kot ga je imel v Čopu. Preostali največji šampioni slovenskega športa zadnjega desetletja (ali dveh) so v Londonu odpeli olimpijski labodji spev. Kdo bo obul njihove čevlje? Zdi se, da le malokomu ne bodo preveliki. Igre, ki so jih sicer zaznamovale tudi šampionske zgodbe najstniških plavalk, doslej niso navrgle presežkov slovenskega podmladka, med katerim je največ z 11. mestom dosegla strelka Živa Dvoršak. »Naši najboljši so pokazali, da je mogoče tudi v zrelih letih dosegati vrhunske rezultate, a tudi mladi imajo perspektivo. Pred Dvoršakovo so lahko še tri olimpijske igre, tudi judoistična ekipa je v povprečju zelo mlada, tako da se za prihodnost ni bati,« je vodja slovenske odprave v Londonu (v njej je 20 športnikov, starih več kot 30 let) in predsednik odbora za vrhunski šport pri OKS Bogdan Gabrovec izpostavil panogi, ki naj bi imeli zagotovljeno uspešno olimpijsko prihodnost.

Drugje obeti niso tako svetli. Vzroke za to, zakaj naši 20-letniki ne osvajajo kolajn, bi lahko iskali v marsičem. V značajskih pomanjkljivostih internetne generacije, ki morda ni tako tekmovalna in ambiciozna kot rod, ki je zrasel na ulici, v zaostajanju slovenske stroke za svetovnimi trendi ali pa zgolj v tem, da slovenski športni ustroj dolgoročno favorizira in motivira starejše. Vsi naši dobitniki kolajn že dolga leta uživajo v podpori države in so ob službah v državni upravi lahko življenja kot pravi profesionalci podredili športnemu uspehu. Morda bodo davkoplačevalski denar z leti enako uspešno oplemenitili njihovi nasledniki, ki pa se morajo nečesa vendarle zavedati – vrhunski športniki krojijo svetovni vrh v mladih in zrelih letih, povprečni ga niso in ga ne bodo nikoli.