Mahmudova lekcija o humanizmu

Abu Mahmud al Homsi – to je njegovo »partizansko ime« – je eden najbolj znanih sirskih aktivistov. Skupaj s sošolci in sosedi iz ene izmed četrti v Homsu, sirskega Vukovarja, je bil pobudnik protestov proti režimu Bašarja al Asada. Že od prvih dni popolnoma mirnih protestov, na kateri so sodelovali mladi in izobraženi ljudje, je pozival k enotnim in strpnim protestom, saj je vedel, da bo preprosta religiozna, sektaška in sovražna gesla prej ali slej kdo izkoristil.

Mahmud je eden redkih mojih sogovornikov, ki dve leti in pol po začetku najbolj krvave vojne našega časa kljub globokim travmam in osebni tragediji ne govori v jeziku sovraštva, ne uporablja absolutno prevladujočega medsektaškega diskurza in z vsako svojo besedo poziva k preživetju ostanka človečnosti, te v Siriji terminalno ogrožene vrste.

»Mednarodna vojaška intervencija Siriji ne bo prinesla ničesar dobrega. Prizadela bo tako režim kot upornike. Najbolj pa bo prizadela civilno prebivalstvo. Umrlo bo še veliko več ljudi. Nas, ki smo začeli revolucijo, nihče nič ne vpraša. Usoda ljudi – civilistov – ne zanima nikogar. Še najmanj tujce, ki imajo o nas toliko za povedati. Revolucijo so nam najprej ukradli stari opozicijski voditelji v tujini, potem pa s pomočjo tujih držav še islamisti. Ostali smo sami. Na začetku protestov sem pozival k enotnosti. Nasprotoval sem preprostim religioznim in sektaškim geslom. Vedel sem, kam to vodi in da bo to nekdo prej ali slej izkoristil. Zdaj smo, kje smo. Grozno je. Vsaka država, ki se je vpletla v sirski konflikt, je imela svojo agendo. Mnogim je ustrezalo, da je izbruhnila državljanska vojna in da so upor večinoma prevzeli islamisti. Dobili so vso mogočo pomoč. Največ od Saudske Arabije, Katarja in tudi Turčije, ki ima v Siriji izključno poslovne interese, hkrati pa ji ustreza, da so se skrajneži preselili južneje. Preproste ljudi, ki so bili jezni zaradi brutalnosti režima, revščine in korupcije, so tujci izkoristili za dosego svojih umazanih ciljev. Skrajnežem so dali orožje in za voditelje upora postavili tujce. To je bilo za nas katastrofalno. Uradno sirsko opozicijo, ki je sicer popolnoma razsuta in hipokritska, sestavljajo oportunistični starci, ki so nas izdali. Z realnostjo v državi nimajo nobenega stika. Živijo v dragih hotelih in zapravljajo denar, ki je namenjen žrtvam vojne. Revolucija je njihova služba, za katero so dobro plačani,« mi je ob reki Asi (oziroma Orontes), ki iz Turčije teče proti njegovemu Homsu, pripovedoval gradbeni inženir, ki je pred vojno obnavljal stare zgradbe, danes pa s svojo humanitarno organizacijo skrbi za več tisoč sirskih beguncev. Na obeh straneh meje.

V pogonu je 24 ur na dan. Od prvega dne protestov, ki jim je kmalu sledila vojna, ni spal več kot le nekaj ur. Po hudih bojih, ki so razdejali njegov Homs, je odšel v Alepo. Vojna ga je zasledovala. Zaradi svojih revolucionarnih in humanitarnih aktivnosti je postal pomembna tarča režima. Pobegnil je v Turčijo.

Njegov utrujen obraz – posebno globoki in temni podočnjaki – je zemljevid osebnega, družinskega in nacionalnega trpljenja, ki pa ni prizadelo ponosa, dostojanstva in osnove etike. Mladi aktivist je bil povsod. Videl je vse. A ostal je človek. Kot takšen vsem, ki o sirski vojni modrujejo iz »foteljev«, ponuja lekcijo o humanizmu.

Mahmud, čigar pripoved občasno prekinejo težke, z usodo zaznamovane solze, nikoli ni prijel za orožje. »To ni več naša vojna. Mi smo se borili za nekaj povsem drugega. Svoje cilje smo hoteli doseči z miroljubnimi sredstvi. S civilno nepokorščino. A nas je režim začel pobijati. Množično. Lagali so vsemu svetu. In svet jim je verjel. Še danes je tako. Vse so naredili, da bi nas demonizirali. Uspelo jim je. Občutek imam, da – za zdaj – v Siriji nihče noče miru. Ne režim, ne islamisti, ne Američani, ne Rusi. Kaj šele Saudijci, Iranci in Katarci … Bojim se, da Sirije kmalu ne bo več. Skupaj s svojimi prijatelji – mnogi so že umrli – se bom boril še naprej. Za ljudi. Nič drugega mi niti ne ostane. Upanja, da se bomo nekoč vrnili na svoje domove in živeli normalna življenja, preprosto ne smemo izgubiti. To bi bilo pogubno. A smo zelo daleč od zmage.«