Tiskane izdaje
Ko živiš in delaš v stresnem in hitrem okolju, kot je to Singapur, potem komaj čakaš na dopust, da se spočiješ in si nabereš novih moči. Tokrat nam je uspelo oditi na rajske otoke v Indijskem oceanu. Vsa družina se je izjemno veselila odhoda, in ko smo pristali na letališču v glavnem mestu Male, smo se kmalu prepričali o lepoti teh krajev. Kristalno čisto morje, prelepe peščene plaže in čudovita klima z blagim vetrom z morja. Počitnice smo preživeli na otoku, ki je dolg kilometer in širok 200 metrov, na njem pa živi približno tisoč prebivalcev. So izjemno prijazni, saj se zavedajo, da je turizem poleg ribištva najpomembnejša gospodarska panoga, brez katere bi imeli veliko težje življenje.
Maldivi so najnižja država na svetu, saj je najvišja točka samo dva metra, tako da jim poleg sortiranja smeti še največji problem predstavlja ravno globalno segrevanje, ki dviguje gladino morja in dolgoročno grozi Maldivom s potopitvijo. Kako pereča je težava, dokazuje tudi namera prejšnjega predsednika vlade, ki je Indiji, Šri Lanki in Avstraliji celo poslal uradno prošnjo za nakup zemlje, kamor bi se lahko prebivalci Maldivov preselili v prihodnosti. Kaj se je zgodilo s predlogom, ne vem, saj je bil premier kmalu zatem aretiran in po zadnjih podatkih živi v tujini.
Veliko smo se sprehajali po otoku in srečali turiste z vsega sveta. Med njimi sem spoznal tudi Angleža, ki mi je dejal, da se bo po upokojitvi preselil v najlepšo državo na svetu. V Slovenijo. Ugotovili smo, da so domačini ne samo zelo gostoljubni, ampak tudi podjetni. Na tem majhnem koščku Zemlje smo videli vrtec, osnovno šolo, sodišče, policijsko postajo, zdravstveni dom (vključno z rešilcem), dodatni izobraževalni center za otroke in odrasle ter celo plejado drugih uslug, ki so lepo zadovoljile potrebe lokalnega prebivalstva. Meni je najbolj padlo v oči to, da so na tem malem otoku imeli veliko majhnih trgovin. Kamor koli smo šli, je bila nekje v bližini trgovinica, kjer si lahko kupil vse, kar si potreboval za udobno preživljanje časa na otoku sredi oceana.
Male trgovine so me zelo spomnile na leta, ko še nismo imeli toliko nakupovalnih središč v Sloveniji in so se ljudje srečevali pri mesarju, v pekarni in »špeceriji«, pokramljali z blagajničarko ali sosedi, potem pa so se odpravili naprej po nakupih. Ravno zaradi takšnega načina življenja so bila mestna središča živa, osebne komunikacije med ljudmi pa je bilo velliko več. Pa ne samo to. Videl sem najmanj 30 malih trgovin in v vsaki trgovini so bili vsaj trije zaposleni, kar prinese neposredno 120 delovnih mest. Na domačem pragu. Ko sem situacijo preslikal v slovenske okvire, sem namesto 30 malih trgovin videl en diskont na tisoč kvadratnih metrih, v katerem bi delale tri trgovke. 3 : 120.
Naslednje presenečenje nas je čakalo na koncu osrednje ulice, kjer je stala nova in sodobno opremljena banka s 24-urnim dostopom do bankomata. Ko sem se pogovarjal z bančnimi uslužbenci, so mi povedali, da je banka namenjena predvsem lokalnim podjetnikom in domačinom, saj večina turistov za plačilo uporablja kreditne kartice ali ameriške dolarje, ki so prav tako veljavni kot plačilno sredstvo na Maldivih. Če slučajno potrebujejo več gotovine, uporabijo bankomat in problem je rešen.
To me je spet spomnilo na številne slovenske manjše kraje pa tudi predmestja, kjer so jim zaradi racionalizacije stroškov ukinili male trgovine in banke. Pa ne samo to. Odpeljali so jim celo bankomate. Takšen primer imamo na Hrušci pri Jesenicah, kjer živi tisoč osemsto prebivalcev. Že pred leti so jim ukinili pošto in banko, pred tremi leti pa še bankomat z obrazložitvijo, da se dva bankomata že nahajata na bencinskih črpalkah ob avtocesti. Kako naj starejša gospa ali nekdo brez avtomobila pride do bankomata, niso povedali. Vse pritožbe so bile zaman, saj se verjetno finančno ne »izplača« imeti enega bankomata na slovenski Hrušici za skoraj dva tisoč prebivalcev, se pa »izplača« imeti bankomat na maldivskem otoku sredi oceana za tisoč prebivalcev. Koliko banko sploh stane en bankomat na mesec?
Problem nakupovalnih središč pri nas je dvojen. Ponavadi gre za umetne, betonske strukture nekje na obrobju mesta, kamor se ponavadi pride samo z avtomobilom ali avtobusom. Prostor živi v času uradnih ur, in ko se trgovine zaprejo, celoten kompleks deluje kot začasni Černobil, ki bo oživel šele naslednje jutro. Drugi problem je ta, da imajo mali trgovci zaradi ekonomske prednosti večjih konkurentov zelo malo manevrskega prostora, ko govorimo o cenovni politiki, pa tudi ponudbi. Ko se nakupovanje preseli v večje trgovske centre, postane poslovanje v mestnih jedrih nerentabilno in trgovine se zaprejo. Za mesto pa ni nič hujšega od zapuščenih in praznih poslovnih prostorov. Številna slovenska mesta imajo velike težave na tem področju, saj poskušajo na različne načine najti rešitve za oživitev mesta, vendar le redkim uspe.
Želim si, da bi se število nakupovalnih središč v Sloveniji zmanjšalo in da bi se življenje vrnilo v stara mestna jedra, ki zdaj bolj ali manj samevajo in čakajo »Godota«, to se pa lahko zgodi samo, če bi se v mestna središča vrnile male trgovine. Med ljudi.
Tja, kamor tudi spadajo.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegov mesečni blog, v katerem predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
