Tiskane izdaje
Filozofski večeri v gledališču so že nekaj let trendovski. Francozi, ki so na tem področju pionirji in tudi najbolj dejavni, so ta koncept poimenovali performerska filozofija. Ob brisanju zvrsti in žanrov naj bi postala ena od ustaljenih praks sodobnega gledališča, ki se lahko v posameznih primerih na robovih stika tudi z umetniško produkcijo.
Kakor je namen takšne popularizacije filozofije predstavil Alain Badiou, gre predvsem za vpis filozofije v pojem modernega, se pravi za podobno transformacijo, kot so je bile deležne umetnost, sociologija, psihologija ali antropologija, skratka, da filozofijo obravnavamo kot del vsakodnevnega življenja in ne kot suho akademsko disciplino, ki se venomer vrti le v enakih zaprtih krogih. Nadalje je treba preseči kantovsko delitev na teoretično in praktično, saj je vsaka teorija že po svoji definiciji tudi praksa.
Badiou je opozoril tudi na pomen neposrednega umeščanja filozofije v politično areno brez obvoda prek politične filozofije, pri čemer je treba vzpostaviti nekakšno fronto militantne filozofije, ki si prizadeva za konkretno politično posredovanje in se ne zadovolji zgolj z refleksijo. In ne nazadnje, da se ustvari nova definicija položaja filozofa v smislu moderniziranega filozofa pisatelja, kot se je izoblikoval v 18. stoletju, kar lahko filozofijo naredi kompetitivno z literaturo.
Slovenci na tem področju nekoliko zaostajamo, vendar sta lanski dogodek v ljubljanski Drami in nedavni v SNG Maribor, kjer je nastopila zdaj že ustaljena trojka Mladen Dolar, Alenka Zupančič Žerdin in Slavoj Žižek, pokazala, da je zanimanje občinstva izjemno. Seveda zvezdniški status nekaterih filozofov, predvsem Slavoja Žižka, nedvomno pomembno vpliva na to, da so bile vstopnice v Mariboru razgrabljene že mesec pred dogodkom, vendar zagotovo obstaja tudi avtentičen interes slišati bolj kompleksne, neortodoksne in ne nazadnje provokativne refleksije.
Še zlasti v Sloveniji, kjer vlada na tem področju prava letargija in duhomornost. Če vzamemo za primer elektronske medije ali kar nacionalno televizijo, se je uveljavil sistem rotiranja enih in istih obrazov (praviloma prihaja polovica sogovornikov iz levega in polovica iz desnega političnega spektra), razen recikliranja že neštetokrat prežvečenih domislic pa je le redko mogoče slišati kakšno izvirno ali vsaj slogovno imenitno formulacijo.
Izbira gledališča za filozofske večere verjetno ni naključna, saj naj bi s tem filozofija zadržala neki ekskluziven status in se tako izognila pomislekom glede trivializacije. Verjetno pa je v ozadju tudi zapolnitev praznine, ki je z izbrisom klasične konverzacijske drame in poudarkom na vizualnem ter formalnih in vsebinskih eksperimentih nastala v gledališki produkciji pa tudi v drugih umetniških zvrsteh. Naj so posamezni projekti še tako fascinantni, vitalno potrebo po analizi univerzalnega človeškega izkustva v celoti zadovoljijo le redki, potencirano politično in družbeno angažirane predstave pa so neredko tendenciozne in enostranske, pogosto celo izrazito agitatorske.
Ni si treba delati utvar, da bi filozofija v gledališču lahko postala izjemno popularna. Če bo dogodkov preveč ali če bodo zašli preveč v polje atrakcije in šovbiznisa (Nizozemka Laura van Dolron spada denimo med največje zvezde tako imenovane stand-up filozofije), pa se prav lahko zgodi, da bo zanimanje zamrlo, še preden se bo scena sploh vzpostavila. Potrebni so torej premišljeni odmerki v homeopatskih količinah in uravnoteženost med strokovnostjo in ekskluzivnostjo ter poljudnostjo in sproščeno komunikacijo, zgolj predavanja bodo le stežka imela poseben učinek.
Predvsem pa si je želeti, da bi takšni pogovori vsaj omilili rigidnost, plašnost in zadržanost slovenskega občestva, ki je navajeno le poslušati in kimati. Velik dosežek bo torej, če se bodo ljudje v kar največjem številu udeleževali prireditev in si kaj zapomnili; še bolj pa bo razveseljivo, če se z vsem tudi ne bodo strinjali in bodo to brez pomislekov ali strahu pogumno povedali. Skratka, to bi lahko bila vaja za popravo ene temeljnih hib slovenskega značaja, ki pogosto avtoritete bodisi nekritično malikuje ali jih posmehljivo zavrača, obe skrajnosti pa sta za delovanje družbe pogubni.
