Tiskane izdaje
»To je čisti damping,« mi je pred tedni potožil eden od številnih rokometnih trenerjev z »borze dela« in se pridušal, kako trenerji popoldanci odžirajo kruh resničnim profesionalcem. Bil je vidno ogorčen, če ne kar besen, pri čemer sem ga lahko potolažil kar s tem, da ni nič drugače tudi v drugih panogah, še vidnejših in bogatejših, kot sta košarka in nogomet.
Službo in priložnost, da bi delal in se celo preživljal – da, tako hudo je na trgu trenerjev – mu je izpred nosa izpulil še eden od številnih samooglaševalcev, ki da znajo in zmorejo več kot drugi za manj denarja. Da je cenejši in boljši. Prvo zagotovo drži, drugo bi morda lahko tudi, toda boj za stolček je dobil na nepošten način. Zmagal je zato, ker je že dopoldne opravljal svoje redno delo in je bil v varnem zavetju, za popoldanske ure prostega časa pa si je zaželel še nekaj dodatnega zaslužka. Izstavil je kajpak manjši račun, kot bi ga profesionalec. Seveda je klub seštel ena plus ena in v »popoldancu« videl cenejšega trenerja. O razvrednotenju poklica trenerja in tekmovalnih posledicah takšnega razmišljanja pri klubu niso veliko razmišljali. Če rezultati ne bodo ustrezni, bodo že našli novega trenerja v stalni pripravljenosti.
Takšnih primerov je še več v pomembnejših podsistemih, najvidnejši so prav med ekonomsko in pravno elito. Posledice so uničujoče, v najboljši obliki jih razkrivajo športne polomije na mednarodnem odru, na katerem ni odpustkov. Vse je pregledno, zato ponesrečen euro rokometne reprezentance pod taktirko Veselina Vujovića pozornim očem ni ušel.
O legendarnem Črnogorcu imam sicer dobro mnenje ne glede na njegove tudi občasnim rokometnim navdušencem vidne spodrsljaje pri pripravi, selekciji in vodenju moštva na Poljskem. Bile so tudi posledica polovičnega dela, v slogu malo tu, malo tam. Zato večjo odgovornost za neuspeh pripisujem predsedniku krovne organizacije Franju Bobincu. Tudi tako ugleden menedžer si je privoščil napako. Za dosego ambicioznega cilja je izbral selektorja, ki je dopoldne vodil klub, popoldne reprezentanco. Bi si v Gorenju upal privoščiti najem popoldanskih inženirjev, dizajnerjev, oglaševalcev?
Primeri dvojnih vlog trener – selektor v rokometu resda niso redkost. Tudi v Sloveniji so bili. Poskus z Noko Serdarušićem (Celje, reprezentanca) je bil neuspešen, s samostojnim Borisom Deničem je prinesel več radosti. Na Poljskem je med štirimi najboljšimi le Španijo vodil mož z dvojno vlogo – Manuel Cadenas, ki deluje pri Wisli Plock. Kolajne žlahtnega sijaja povečini osvajajo izključno stoodstotni profesionalci. Francozi in tudi Hrvati so lahko zgled! Na drugi strani so se s Talantom Dušebajevim v dvojni vlogi hudo opekli Madžari.
Uvrstitev na OI v Brazlijo je še na dosegu, a le s selektorjem, ki bo pri svojem delu z glavo in dušo od jutra do večera. Če si Bobinac ne more privoščiti selektorja (Vujovićevo mesečno plačo 10.000 € si Zagreb in RZS delita na pol) s polnim delovnim časom, pa naj rokometaši nehajo sanjati o Riu in kolajnah.
