Malo več kot za dva groša fantazije

Ne zgodi se pogosto, da vlada vpraša za nasvet akademike. Tokrat jih je. Tik pred božičem so na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) staknili glave in tuhtali, v čem smo v Sloveniji že zdaj dovolj dobri, da bi lahko v prihodnje postali še boljši, pravzaprav najboljši v Evropi.

Vprašajmo modrece, je sicer všečna poteza, ki pa ima nevšečno ozadje. Zavozlalo se je namreč že pred dvema letoma, ko je Bruselj na tedanjo vlado naslovil vprašanje, v čem je Slovenija najbolj konkurenčna in kaj bodo njene prioritete. Znamo tako rekoč vse, se je v poenostavljeni obliki glasil odgovor, ki ga je kot dokument o strategiji pametne specializacije prejšnja vlada lani poslala v Bruselj. Dokument ni prepričal bruseljskih uradnikov, ker je zgrešil bistvo, zato so ga vrnili v Ljubljano. Na popravnem izpitu so naši vladni uradniki spet pilili strategijo, vprašali so celo gospodarstvenike in nazadnje določili pet prioritet – od pametne industrije, pametnih mest in zgradb, pametne izrabe virov in zdravja.

Na bruseljski naslov so poslali drugi dokument, ki je podobno kot prvi doživel zavrnitev. Sporočilo je bilo nedvoumno: Slovenci, povejte še bolj konkretno, kaj in kam hočete, skratka, v čem lahko postanete specialisti tako, da bo vsak povprečen Evropejec takoj vedel: aha, za to storitev ali izdelek so najboljši v Sloveniji. To je namreč tudi smisel pametne specializacije, ki jo spodbuja EU in za kar bo v prihodnjih letih namenila na desetine milijard evrov, da bi ohranila konkurenčnost v globalnem kontekstu. Evropo namreč prehitevajo ZDA in rastoče gospodarske sile, kot so Indija, Kitajska in druge. Nekatere evropske države so se na zemljevid specializacije umestile že zdavnaj in so že prepoznavne po tem, v čemer so vodilne. Francija, na primer, je prvakinja v jedrskih elektrarnah in energiji za izvoz, Nemčija v avtomobilski industriji, Anglija v finančnih storitvah in celo Estonija se je prebila v prvo ligo zaradi inovacij, kot je skype. Kaj pa Slovenija, v čem bo vodilna v Evropi, ki gradi prihodnost na inovacijah in regijah?

Preprosto vprašanje, kaj konkretno bomo razvijali v Sloveniji tako, da si bomo zagotovili prostor v novem enotnem raziskovalnem prostoru in bomo zato upravičeni tudi do evropskih sredstev, recimo do dobrih treh milijard do leta 2020, se je spremenilo v tako velik vozel, da še ni videti prepričljivega razpleta. Ker Bruselj čaka na naš odgovor, evropska sredstva v novi finančni perspektivi od 2014 do 2020 pa se bodo začela deliti že kmalu, časa za iskanje dobitne kombinacije ni več prav veliko. Zato je vlada, natančneje vladna služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, prosila za pomoč znanstvenike SAZU.

Med vsemi idejami je ena posebej izstopala zaradi svoje domišljenosti in celovitosti, ker je zajela vse intelektualne, gospodarske in naravne potenciale Slovenije. Kombinacijo med tehnologijo in zdravim življenjem je predlagal dr. Igor Emri in idejo »obesil« na eno dejavnost, v kateri je Slovenija že zdaj odlična. Gre za zdravilišča in vse storitve, ki se navezujejo na to, od turizma, medicine, transporta, industrije (konkretno Elana, ki bi lahko izdeloval športno opremo po meri starejših ljudi), kulture in kulturne dediščine ... Ker ima Slovenija že zdaj zelo močno zdraviliško dejavnost, bi lahko ta potencial v prihodnje razvila tako visoko, da bi postala vodilna v tej storitvi, temu cilju pa bi prilagodila vrsto drugih dejavnosti, ne samo gospodarskih, ampak tudi raziskovalnih, denimo za potrebe rehabilitacije po poškodbah ali za starejše.

Ideja je prepričljiva tudi zato, ker gradi na demografski projekciji Evrope, po kateri bo čedalje več prebivalcev starih, njihovim potrebam po zdravju, rekreaciji in neokrnjeni naravi pa bodo lahko zadostila prav zdravilišča. Čeprav je na videz paradoksalno, da gradimo dolgoročno prihodnost dejavnosti na starejši populaciji, je ta trg najbolj rastoč, tudi zaradi čedalje daljše življenjske dobe.

Skratka, razvojna identiteta Slovenije oziroma RIS bi lahko pognala korenine v zdraviliščih, na katera bi pripeli vse drugo, toda le pod pogojem, če bi znali tega »risa« ukrotiti tako, da bi služil potrebam pametne specializacije. Še prej pa bi idejo morali predstaviti Bruslju, jo torej zapisati v dokument. Upanje o premikih v naši birokraciji še vedno obstaja, prižiga pa ga božično-novoletno voščilo vladne službe za razvoj, pobudnice posveta z akademiki, ki vošči z Ježkovim verzom: »Za dva groša fantazije v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet.«