Mariborski Marco Polo

»Maribor je postal slovensko okno Kitajske v Evropo in Evropsko Unijo«. S takšnim sporočilom se je iz mesta Ningbo oglasil mariborski župan Andrej Fištravec, ki se je tam udeležil foruma CEEC - investicijski in poslovni expo. Kolikor je bilo razbrati, je bil to prvi tovrsten expo v Ningboju in menda je bil Fištravec edini evropski župan, ki se ga je udeležil, vendar je to zgolj prednost, saj je mimogrede pometel s konkurenco, ki je zamudila edinstveno priložnost, da odkrije skrivnostno deželo tam daleč.

In seveda obratno, Fištravec je postal novodobni Marco Polo, ki je osuplim Ningbojčanom razložil, da v resnici obstaja celina, ki so jo doslej poznali le iz mitov in bajk. In ki jo je - drugače kot v časih Marca Pola - mogoče tudi obiskati. In sicer je nujno treba začeti z Mariborom in širšo okolico, saj gre po mnenju župana za »ključno oziroma najbolj perspektivno turistično regijo na kitajskem trgu«. Morda obstaja še kakšno evropsko mesto ali pokrajina, ki ima kaj za pokazati, vendar to ni nič v primerjavi z Mariborom, ki se na antično lestvico svetovnih čudes ni uvrstil zgolj zato, ker ga takrat še ni bilo.

Seveda obisk ni ostal zgolj pri besedah, obeta se cela vrsta sodelovanj, predvsem pa množični obisk kitajskih turistov. Za to bo poskrbela turistična agencija Martura, hčerinska družba Marproma, ki upravlja mariborski mestni potniški promet. Delegacije na Kitajsko se je namreč udeležil tudi Boštjan Zagorac, ki se posveča predvsem igranju golfa, ob tem pa je še vodja avtobusne postaje Maribor, kar pomeni, da je za logistiko že poskrbljeno; potrebno je le še spraviti Kitajce do prvega mestnega avtobusa in popotovanje se lahko začne.

To pa še ni vse. Kitajci so nam ponudili enkratno priložnost, da Maribor v Ningboju odpre svojo gospodarsko-turistično točko. Upajmo, da gre zgolj za komunikacijski šum, točka bi bila namreč veliko premajhna za vse, kar premore mariborsko gospodarstvo, sicer pa je potrebno pozdraviti takšne ideje. To bi bil namreč prvi primer, da bi imelo kakšno mesto svojo trgovino ne samo na Kitajskem temveč kar v svetu. Človek si kar predstavlja vrste pred izložbami z napisom Made in Maribor, cenene šare iz preostalega sveta so se v osemmilijonskem Ningboju že davno naveličali.

Kot so še sporočili iz piar službe župana, je bil Fištravec deležen »največjega zanimanja s strani kitajskih novinarjev«. Novinarjem se je zdelo zanimivo predvsem dejstvo, da se je v nasprotju z drugimi državami mesto odločilo za aktivno povezovanje s Kitajsko. Menda nameravajo podobno strategijo uporabiti tudi v romunski Vaclui, hrvaškem Novem Vinodolskem, Kuldigi iz Latvije in Pine Bluffu iz Arkansasa; upajmo le, da njihove trgovine v Ningboju ne bodo prehuda konkurenca mariborski.

Tokratna delegacija je že trinajsta mariborska odprava v deželo smehljaja v času Andreja Fištravca. Bojazni, da bi se bila zadnja, ni; na Kitajskem je še veliko mest, vsako leto pa nastane še šestdeset novih. Če že nekoliko zamuja gigantski načrt reindustrializacije Maribora, v okviru katerega bi mariborski delavci v celofan zavijali kitajske baterije, pa se bo zagotovo našlo veliko drugih priložnosti, podrobnosti pa bodo verjetno dorekli na avtobusu številka 6, ki vozi iz centra mesta do vznožja Pohorja.

Predvsem pa bodo Mariboru in njihovemu županu odslej hvaležni drugod po Evropi. Res Kitajska že desetletje vlaga v evropske projekte enormne vsote (samo lani jih je bilo za osemnajst milijard evrov), vendar so se Kitajci šele s Fištravčevim obiskom končno zavedli, kaj in zakaj so sploh kupili. In še argument tistim, ki so prepričani, da mariborski župan na tovrstnih obiskih zgolj trati davkoplačevalski denar - v Ningbo ga je namreč povabila »kitajska vlada«. Vabilo sicer menda ni zajemalo tudi stroškov letala, hotela, dnevnic in ostalih drobnih izdatkov, ampak to je le drobiž v primerjavi z izkupičkom, s katerim se župan vrača iz tokratne ekspedicije. Menda ne bo dolgo doma, po neuradnih podatkih je že prejel vabilo iz Jiefangbeja, kjer ga že nestrpno pričakujejo.