Materialne dimenzije

Mama ni dobila statusa, nato je izgubila službo. Ni se mogla prijaviti na zavod. Nastali so problemi: dva šoloobvezna otroka, najemnina za stanovanje, vse ostale položnice. Ni jih mogla plačevati, ker ni bilo denarja, morali smo se znajti na vse načine. Eden je bil recimo ta, da smo več kot pol leta, če ne še več, živeli samo od kruha in mleka, ki so nam ga prinesli na dom.« To je le drobec zgodbe fanta – danes že moškega na pragu tridesetih –, ki se je rodil v Ljubljani in odraščal na Fužinah, pa nikoli med počitnicami ni šel s sošolci na hrvaško obalo, ker ni imel potnega lista. Težko je tudi razumel, da se ne more vpisati v srednjo šolo, ker nima nobenega dokumenta. Njegova usoda, popisana v knjigi Mirovnega inštituta Brazgotine izbrisa (2010), je ena od tisočih, ki so, čeprav po svoje za opazovalca podobne, za tistega, ki jih doživlja, neskončno travmatične. Mama samohranilka je »smela« delati samo na črno, ker uradno ni mogla dobiti službe, vsi trije s sestro so ob vsaki bolezni lahko le čakali, da mine, ker zdravstvenega zavarovanja niso imeli.

Nekateri so se znašli bolje, drugim je bilo dosti huje. Evropsko sodišče za človekove pravice je v torek ponovno potrdilo, da je bilo to, da so 26. februarja 1992 25.671 ljudi, ki so živeli v Sloveniji, izbrisali iz registra stalnih prebivalcev, kršenje človekovih pravic. Prvič so sodniki v Strasbourgu – na pobudo enajsterice, ki ni bila zadovoljna s pravnim varstvom tukaj – že julija 2010 odločili, da je Slovenija zaradi dolgoletne neizvršitve odločbe ustavnega sodišča kršila 8. in 13. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki varujeta pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter do učinkovitega pravnega sredstva. Državno pravobranilstvo se je na ta sklep pritožilo. Veliki senat pa nato ni le pritrdili mnenju kolegov na prvi stopnji, temveč ugotovil še, da je kršila tudi tisti člen konvencije, ki prepoveduje diskriminacijo. Da se državi ni zgodila kaka tehnična napaka, zaradi katere več kot 25.000 posameznikov kar naenkrat ni imelo več statusa stalnega prebivalca (ne državljanstva), temveč da so bili državljani nekdanje SFRJ obravnavani drugače od ostalih tujcev v podobnem položaju.

Najbolj seveda odmeva del razsodbe, ki bo imel materialne posledice: država bo morala šestim posameznikom v treh mesecih plačati po 20.000 evrov zaradi negmotne škode, v enem letu pa je dolžna oblikovati shemo, po kateri bo odškodnina dostopna vsem prizadetim. Argumenti slovenskih sodišč, da so zadeve zastarele, pri kršitvah človekovih pravic ne vzdržijo, že leta ponavljajo različne organizacije, ki so opozarjale na protipravnost izbrisa. Kar so pred strasbourškim tribunalom zagovarjali odvetniki iz Italije, ne slovenski.

Izbris, ki je bil v preteklih dveh desetletjih tako pogosto predmet manipulacij in tolikokrat zlorabljen v politične namene, je v torek dobil materialno dimenzijo. To, da nobena vlada doslej ni zadovoljivo uredila tega vprašanja in uresničila dveh odločb ustavnega sodišča, ni več le problem nekaj tisoč neposredno prizadetih. Izbrisani in njihovi zagovorniki poudarjajo, da ni mogoče kar množiti 20.000 evrov s 25.671, ker so ljudje utrpeli različne posledice, različno dolgo in na različne načine so reševali svoj položaj. Predvsem pa nočejo, da bi se to, kar se je zgodilo leta 1992, in »neverjetna neodgovornost vseh vlad« odtlej, kot se je izrazil pravni strokovnjak Matevž Krivic, zreducirala na evre. Vse pristojne državne institucije še proučujejo 99 strani sodbe ESČP, oba predstavnika izvršne oblasti, ki sta bila posebej vprašana po komentarju, pa sta odgovorila le, da ni denarja. Najprej gospodarski minister Radovan Žerjav, ki je govoril o »veliki zagati« in »grozljivih številkah«, potem še premier Janez Janša, ki je povedal, da Slovenija nima denarja za izbrisane, saj ga niti za nujne potrebe nima.

Osredotočanje zgolj na finančno plat je nevarno iz najmanj dveh razlogov. Prvi je, da se lahko z razglabljanjem o tem, koliko bodo davkoplačevalce stali izbrisani, neti ozračje o »njih«, ki bodo vzeli »nam«. Drugi je, da se s tem zamegljuje bistvo odločitve strasbourškega sodišča – izbris je bil nezakonit, država pa v dvajsetih letih ni naredila dovolj, da bi krivice popravila. Dva notranja ministra sta doživela interpelacijo, ker sta izvrševala odločbe US, šli smo na referendum, drugega, na pobudo SDS in SNS, je preprečilo ustavno sodišče. Govorilo se je o prebrisanih, o tako imenovanih izbrisanih, da je bil izbris namerna izmišljotina, da so »simpatizerji JLA in nekaj nepismenih čistilk«, pa še o kom in čem. Ne ukrajinsko in ne slovensko, ampak evropsko sodišče za človekove pravice je povedalo, kaj misli. Država si zdaj res ne more privoščiti, da ga ne bi upoštevala.