Snežniški razgledi: Mati proteus, medijska zvezda

Moja daljna sorodnica še vedno negibna in stisnjena leži v grbu občine Postojna pod nekim velikim belim ptičem razširjenih kril. Niti mrdne ne, da ne bi ta zverina kljunila po njej. Moje prednice so bile še pred dobrimi 150 let naprodaj in včasih so jih ljudje tudi pojedli, kaj jih ne bi ptič! Pravzaprav se čudim, da jo postojnski občinarji še vedno trpijo v grbu. Doma smo v Postojnski jami in ta je šla tamkajšnjim občinarjem lani pošteno na živce.

A grb k naši slavi, tisti, ki smo jo pridobile že pred 150 leti in še prej, ni kaj dosti pripomogel. Naša prava, novodobna slava se je začela, ko so v Postojnski jami postavili velik akvarij in ko je moja sestra zlegla 22 jajčk, ki so jih ljudje videli in prešteli. Kljub temu da iz njenega zaroda in velikega človeškega upanja, da bi vsaj eno jajčece preživelo, ni bilo nič.

Potem je bilo pod kraškimi polji veliko vode, ki je na polja bruhala moje sestre. Ljudje na tem krasu že vedo, kako in kaj. Ko jih zagledajo, trpeče na svetlobi, jih ne prodajo, niti ne pojedo. Na pomoč pokličejo Tular. To je tisti jamski laboratorij, ki oskrbi najdene sestre. In prav v Tularju je moja mlajša črna sestra, ki so jo rešili iz Dobličice, izvira Kolpe, tam, veste, kjer je v bližini enkrat vse pomrlo zaradi PCB-ja, zlegla zarod. To šele bi bil uspeh, če bi preživelo vsaj eno jajčece! Kajti za zdaj je na svetu znana le ena naša, belokranjska družina črnih sestra. En mladič bi pomenil preživetje cele vrste, ki jo lahko za vedno uniči samo eno lokalno onesnaženje.

Vrsta je prišla name. Danes boste s sporočilom za javnost iz jame izvedeli zadnje novosti o mojem zarodu. Jajčka sem začela odlagati pred 14 dnevi in od takrat so vame uprte oči sveta. Saj še v ameriških časnikih pišejo o mojem zarodu! Gledajo me in mi štejejo jajčka in so navdušeni nad tem, kako jih čuvam. Kaže, da postajam medijska zvezda. Moj skrbnik, prvi mož Postojnske jame, pač zna. Ve, na kakšne trnke se lovi ribe. Kako slavna šele bom, če mi uspe očuvati vsaj eno jajce!

Morda se bodo od Marjanovega ribolova česa naučili še drugi, ki ribarijo za Slovenijo. Pa bi na primer jaz, čeprav o meni nimajo pojma niti v Ameriki, postala slovenska »ikona«, tako kot na primer kapniki nad mano ali blejski otoček. In bi me fotografirali za velike panoje na vhodih v to domovino klasičnega krasa. In to še preden se začne jajčece preobražati v mladiča in tik preden ta kras, ki je že na poti, pride v Unesco, ko bo zgodba, slovenska slava, res popolna. En krasen film o meni in mojem podzemlju bi se na Animal Planet že lahko vrtel! Zakaj moramo vsi vedeti, kdo je pasavec, o meni pa še vedno mislijo, da sem zmajev mladič? Lepo bi bilo, ko bi se vsi, ki imajo kaj z nami opraviti, povezali v skupno zgodbo o našem rodu. In potem bi morda očistili še vse kraške greznice in jame, od koder nesnaga curlja v moje podzemlje. Ne le lepo, to bi bilo celo dobro.