Med Osamo 
in osamo

To so bile besede splitskega hotelirja Franeta Kontića, ki so jih, sklicujoč se na Jutarnji list, ta teden povzemali mediji. Govoril je o Osami bin Ladnu, ki je leta 1992 tri dni prespal v Splitu, potem je v misiji islamske humanitarne organizacije odpotoval v vas Meškovica pri Tuzli, v kateri je bil kasneje ustanovljen prvi center za urjenje mudžahidov v BiH. Bilo bi naj decembra 1992, torej kake tri mesece po tem, ko so iz Kartuma v Sudanu na mariborsko letališče pripotovala štiri ukrajinska letala in pritovorila 130 ton znamenitega orožja, ki je junija 1993 v t. i. aferi mariborsko orožje sprožilo enega najbolj nevralgičnih notranjepolitičnih spopadov v zgodovini Slovenije. Tedaj naj bi Osama živel v Sudanu, kamor je pripotoval iz Afganistana, in mnogo je jasnih pokazateljev (organizacija TWRA), da so na mariborski pošiljki orožja tudi, če ne predvsem njegovi prstni odtisi.

Osama bin Laden je kot vodja Al Kaide in na očeh vse svetovne javnosti »za orožje prijel« leta 2001 z usodnim terorističnim napadom v New Yorku. Ob skoraj deseti obletnici tega dejanja se je njegovo življenje v operaciji Geronimo končalo enako z orožjem, po skrivnem napadu ameriških specialcev (tjulnjev) na njegov prav tako skrivni dom v Pakistanu. Američani so tako (dobesedno) obglavili teroristično organizacijo Al Kaida in s tem pokazali neomajno doslednost v svojih zamerah, napovedih in načrtih.

Ob tem pa se je spontano izoblikovalo pravo vprašanje, namreč, ali so res pokončali zunanjega sovražnika ali nemara le pošast, ki so jo ustvarili sami in predstavlja senčno plat novega kapitalističnega modela po obdobju hladne vojne. Pravzaprav je to generalno vprašanje metode družbenega preurejanja sveta ali posameznih držav (tudi slovenske) s parademokratičnimi sredstvi, saj je videti, kakor da se je prek 11. septembra 2001 formalizirala razbrzdanost novega svetovnega vzorca, nastalega po padcu berlinskega zidu in po koncu hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. V njej so se problematični vzorci začeli tako v svetu kakor tudi pri nas.

V programu med vrsticami

Samo ena dobra stvar je v dejstvu, da je Osama bin Laden preživel skoraj deset let od množične morije v WTC, je v torek zapisal komentator New York Timesa Thomas L. Friedman: živel je zadosti dolgo, da je videl, kako so mnogi mladi Arabci zavrnili njegovo ideologijo. Od Tunisa prek Egipta do Jemna in Sirije se postavljajo miroljubne zahteve po dostojanstvu, pravici in demokratični vladavini proti tiranskim režimom, medtem ko je bin Laden take cilje poskušal zadovoljevati z morilskim nasiljem in vrnitvijo v puritanski islam.

V zgodovinski perspektivi se vsiljuje vprašanje, kje so temelji za uspeh bin Ladnovega fundamentalizma in njegove Al Kaide, ki je »nastala« nekje na prelomu 1988/1989. Sovjetsko-afganistanska vojna se je začela z zasedbo decembra 1979, ko je komunistični Afganistan za pomoč proti t. i. islamskim skrajnežem »zaprosil« Sovjetsko zvezo. Al Kaida, pravijo poznavalci, ki je bila dotlej zgolj splošno stanje nezadovoljstva v arabskem duhu, je postala učinkovita organizacija tedaj, ko so ZDA njene bojevnike logistično izobrazile in jim priskrbele rakete tipa stinger, ki so neučinkoviti islamski odpor naredile tako učinkovit, da je sovjetska vojska februarja 1989 poraženo zapustila to državo. Novembra istega leta je v Berlinu padel tudi berlinski zid in v srednji (komunistični) Evropi se je začela podobna politična in družbena pomlad, kakršna se zdaj začenja v arabskem loku geografskega polmeseca.

Od ameriških vojaških strategov izurjeni Osama bin Laden se je že na začetku devetdesetih let naselil v revnem Sudanu, tja pa je prišel iz Afganistana, kjer je islamska ideja globalnega džihada doživela prvi velik uspeh in s tem temelje za svoj razcvet. Kakor je v svojem članku v Mladini že leta 2001 (Od dobrodelnika do zlodeja, št. 38) pokazal kolega Ali Žerdin, dejstva kažejo, da je leta 1992 pretovarjanje kitajskega orožja iz Sudana prek Maribora v Bosno potekalo s tihim sodelovanjem ZDA (in Slovenije). Naklonjenost ZDA do bosanskega projekta oborožitve proti Srbom je izpuhtela februarja 1993 po prvi eksploziji v newyorškem WTC, torej štiri mesece pred tem, ko je obrambni minister Janša s »svojimi« vojaki na mariborskem letališču odkril teh 130 ton orožja in je bila po navedbah pripadnika Voma Mitje Kunstlja javnosti posredovana informacija, da gre za orožje tedanjega predsednika države Milana Kučana, kar naj bi bila v nadaljevanju ena od osnov za kasnejše dogodke v aferi Depala vas.

Osama bin Laden je s svojo Al Kaido globalni džihad očitno vzel zares in ZDA se je zgodil prizor iz filma Matrica, ko se je izurjeni in sprogramirani agent Mr. Smith začel samodejno razmnoževati. Ogrozil ni le sveta, ki se ni pustil sprogramirati, temveč predvsem programerja, ki ga je ustvaril, tako da je moral stvarnik manipulativnega programa narediti premirje s »sovražniki«, da bi ukrotil svojo pošast, torej samega sebe. Zgodba, ki se ZDA ponavlja vse od druge svetovne vojne naprej.

Iz pogodbe s hudičem

Likvidacija Osame bin Ladna v Pakistanu, podobno kakor pri likvidaciji sovjetskega imperija, spominja na posledice logike, ko demokracija lahko postane kulisa za interes kapitala, vse do trgovanja s človeškimi življenji in usodami. Dokaz bi pravzaprav lahko bil prav Afganistan z ogromnimi zalogami rudnin. Kritična refleksija se že dogaja v ameriškem tisku. Odgovor na vprašanje, kje so temelji »binladenizma«, je Friedman v torkovem New York Timesu postavil takole: vzniknil je iz pogodbe s hudičem, pogodbe med državami porabnicami nafte in arabskimi diktatorji. Vsi smo arabski svet razumeli kot veliko polje z bencinskimi postajami in »naftnim diktatorjem« smo sporočali: naj teče nafta, naj bodo cene nizke, ne vznemirjajte se preveč zaradi Izraela. S svojimi ljudmi lahko delate, kar hočete, kajti gledali bomo stran. Odgovor arabskih avtokratov je bil do zahoda pritrdilen, svojim ljudem pa je sporočil: potiho vam bomo za svoje potrebe vzeli svobodo, naglas vam bomo podarili arabsko-izraelski konflikt.

Iz takšnih razmer se je bin Laden, junak islamskega odpora iz Afganistana, lahko vzdignil kakor teološki lik islamskega mesije, ki je v svojem »ustanovitelju« v podobi zahodnega kapitala (simbol je WTC) po »brezbožnem komunizmu« lahko prepoznal novega sovražnika. Ko je kot tak ljudem pogledal v oči, ti pogleda, podobno kakor splitski hotelir, niso mogli pozabiti.

Zanimiv razmislek je v sredo v Delu (gostujoče pero) opravil profesor strateških študij iz New Delhija Brahma Chellaney. Poanta bi lahko bila, da je Pakistan ZDA nataknil roge, saj je po akciji ameriških tjulnjev povsem jasno, da je Osama bin Laden užival zaščito pakistanskih varnostnih služb in so ZDA lahko uspešno prišle do terorista šele, ko so to storile v tajnosti in iz akcije izključile pakistansko vojsko ter pakistansko obveščevalno agencijo. Osrednja misel je, da so ZDA v Pakistanu ves čas podpirale pakistansko vojaško oblast namesto civilnih institucij, v to pa so se zlahka vtihotapili pripadniki džihada. Od terorističnega napada 11. septembra 2001 so ZDA Pakistanu zagotovile 20 milijard dolarjev pomoči za bolj proti terorizmu, rezultat te podpore pa je, da se večina islamskih teroristov najbolj domače počuti prav v Pakistanu, medtem ko je domačim generalom uspelo prepričati ZDA o krivdi islamskih verskih mul. Ti so na stroške ZDA že ves čas orodje v rokah skorumpiranih generalov, ki naj bi tudi koordinirali vojno v Afganistanu.

Dvoje zidov, dvoje obrazov

Pakistan se v vsej svoji strateški pomembnosti obnaša podobno dvolično, kakor se je obnašala Titova Jugoslavija med hladno vojno, med zidom potrošništva in berlinskim zidom. Sporočilo civilne družbe arabskega sveta je, da podobno kakor psihopatski mesija, Osama bin Laden, nočejo biti mučeniki, temveč nemanipulirani svobodni državljani. Na tej točki se univerzalna ideja svobode in demokracije seka iz vseh geografskih smeri, tudi v Sloveniji, če nas je sled bin Ladnove orožarske tehnologije že prinesla v leto 1992 in 1993, na mariborsko letališče, kar je močno vplivalo na zaplet, odplet in posledično arheologijo današnje (krizne) politične geometrije.

Tako v vojni kakor v miru je svet mnogo bolj prepleten, kot je videti na prvi pogled. Ideja arabske (prve) pomladi se dvajset let po pomladi narodov srednje Evrope vsaj v Sloveniji prekriva z idejo druge družbene pomladi, osvobojene tranzicijskih pack, tudi orožarsko-generalskega diktata v politiki.

Nauk zgodbe o že mrtvem Osami bin Ladnu in ZDA, ki so naredile pogodbo s hudičem, je nazoren in velja tudi za tranzicijsko Slovenijo, v kateri v preteklih dveh desetletjih ne bi bilo težko najti negativnih vsebinskih primerjav s »pobinladnovskim« Pakistanom. Potem bi nas pot vodila do berlinskega zidu v letu 1989 in do prepričanja, da smo nasledniki posebne različice naprednega socializma, ki je drugače od »trdih« različic vzhodnega socializma že desetletja poprej v svoje gospodarstvo vgrajeval elemente zahodnega kapitalizma. Danes je na cedilu svetovne gospodarske krize na dlani, da so že na boljšem nekdaj revne socialistične države, ki v svojo smiselnostno agendo niso vgradile tovrstnih samoslepilnih iluzij. Največja med njimi bi bila v zadnji iluziji, da je slovenski politični fundamentalizem mogoče izkoreniniti tako, kot so ZDA izkoreninile Osamo bin Ladna, potem ko so ga pravzaprav ustvarile.

Pravi problem Slovenije bržkone še vedno tiči v ruševinah berlinskega zidu, katerega kosi se pod doktrino tržne ekonomije prodajajo na političnem in socialnem bazarju.