Mediji, politika in kapital: poziv k razumu
sob, 15.09.2012, 06:00
Mediji, politika in kapital: poziv k razumu
Slovenski mediji so še sprejemljivi, prebavljivi in zanimivi zato, ker jih javnost ne jemlje preveč resno.

Resno jih jemljejo samo politiki in lastniki, kolikor jim to pač dopuščata vse bolj z vajeti spuščena volja do moči oziroma zmanjševanje vrednosti naložb. Amen.

To je močna teza – ampak ne streljajte na poštarja.

Koliko pa se jemljemo resno mi sami, tako ali drugače vpleteni novinarji in uredniki?

Na prvi pogled še preveč resno in zagrizeno, do neke mere skorajda fanatično. Toda ali se lahko resno jemlje nekdo, ki odvrača pogled od dejanskega stanja?

Naj za ilustracijo postrežem najprej z nekaj trivialnimi primeri, ki dokazujejo, da nimamo razlogov, da bi se jemali zelo resno.

Ta teden je eden od slovenskih medijev – ki najbrž ni bil zasnovan kot ortodoksen tabloid, dandanes pa objavlja soft porno zgodbice na spletu – objavil članek, v katerem so bralce spraševali, katero televizijsko voditeljico bi najraje »povabili med rjuhe« in jo »napičili«. A fucking joke? Ne, res so to objavili. Bralci so potem dejansko glasovali. Rezultatov ne poznam, ker se mi jih ni zdelo vredno preverjati. Pa saj ni bistveno.

Spet drugi medij pa je objavil kvazi dobrodušen, a v bistvu slaboumen prispevek o tem, ali bi tudi v Sloveniji (tako kot v Belgiji) morali uvesti zakonsko prepoved žvižganja za ženskami: spraševali so tendenciozno selekcionirane mimoidoče, ki so odgovarjali kaj drugega kot to, da bi to bila neumnost, češ, kateri moški pa ne pogleda rad za lepo žensko, le zakaj ji ne bi na tak način izrazil svojega občudovanja.

Taisti medij pa je na spletni strani objavil tudi vic: »JJ gleda belega goloba, pa mu pravi: ›Zakaj se me izogibaš?‹ Golob mu odvrne: ›Nočem, da me imajo za belčka.‹« Ob tem tekstu je objavljena tako rekoč gola ženska rit. WTF?

Šalo je prispeval bralec, uporabnik, bloger, kdorkoli, pač iks-ipsilon anonimus. Uredništvo jim po novem daje možnost, da objavljajo svoje debilizme ali vsaj irelevantnosti, ker ljudi je pač treba angažirati, kajneda. Kot da ne bi bilo dovolj že to, da mediji ne morejo ali celo nočejo kontrolirati primitivizma internetnih komentatorjev, pa po novem dovoljujejo celo vdor aberveznikov med regularne, editirane vsebine pod pretvezo, da za zunanje sodelavce amaterje pač veljajo malo manj strogi kriteriji. In to še zdaleč ni omejeno na medij, ki ga (ne) omenjam.

Že pred sto leti sem pisal, da bi se morali mediji samodisciplinirati in samocenzurirati, si sami postavljati pravila oziroma jih bolj dosledno spoštovati, sami sebe nadzirati in se omejevati – sicer bo to počel namesto nas kdo drug. In točno to se zdaj dogaja. Politika in lastniki nas direktno ali indirektno disciplinirajo, se vtikujejo v vsebinske, uredniške odločitve, nam postavljajo pravila in od nas zahtevajo, da jih spoštujemo.

Uprav ni nikoli pretirano zanimala vsebina – pa bi jih morala. Uredništev ni nikoli pretirano zanimal budžet – pa bi jih moral. In kaj imamo danes? Uprave morajo ustvarjati prihodke z nekvalitetnimi vsebinami, uredništva pa vsebine z minimaliziranimi budžeti.

Navidez so uredništva tista, ki so postavljena pred dejstvo ekonomske, pa tudi profesionalne pavperizacije poklica, in se zdaj vsem po vrsti smilijo.

Toda po drugi strani so tudi uprave – oziroma tisti, čigar ekonomske interese pač zastopajo – postavljene pred dejstvo, da morajo kovati dobiček iz škart robe, da tako rečem. In vendar: nobena uprava in noben lastnik ni nikoli dobro vedel, kaj je res prava vsebina, in se je v tem duhu pretvarjal, da dopušča uredništvom blaženo in Blaževo svobodo.

Tako smo danes mediji v vsebinskem in poslovnem smislu na prelomni točki, ko se bomo morali zlepa ali zgrda soočiti s svojo dolgoletno, načrtno negovano lažno nonšalanco do vsebin in kapitala in predvsem z lažnim solidariziranjem z javnostjo.

Slovenski mediji smo dolga, predolga leta živeli v laži, no, recimo raje v iluziji, češ, saj bo, nekako se nam bo že uspelo približati bralcem, gledalcem, uporabnikom in jih prepričati; če bomo le razmišljali tako kot mali človek, ki bi rad dol dal nekoga s televizije – če bomo torej naklepali, domnevali, zmerjali, nakladali, se zgražali, svinjali, simplificirali, postavljali teorije zarot, moralizirali, vsevprek obsojali in prodajali meglo.

Toda s tem, ko smo se javnosti prilagodili, namesto da bi jo prijeli za roko in popeljali tja, kamor sama ne zna ali si ne upa, nismo nikogar pridobili na svojo stran, temveč smo si bralce samo odtujili. Naša najbolj zvesta, a statistično, demografsko in ekonomsko nepomembna publika je refleksno še bolj fanatična od nas in nam prikimava kot čredica ovac pastirju.

Po drugi strani pa smo zanemarili večino, iz katere bi še lahko rekrutirali publiko. Večina ljudi bodisi ne ve, o čem govorimo, ali pa jih dolgočasimo ali jim celo gremo na živce. V najboljšem primeru nas samo mirno pogrešajo, ker je virov informacij pač na pretek.

Ura je pet minut pred dvanajsto, zato pozivam medije k razumu. Pa ne samo medijev – ampak pojdimo po vrsti.

Najprej si moramo sami priznati, da je velik, prevelik del tega, kar delamo, milo rečeno dolgočasen, grd in neprijazen, marsikdaj celo hudoben, predvsem pa ne preveč pameten.

Naslednja stvar je, da si priznamo, da objektivna stiska, v kateri smo se znašli, ni opravičilo, da krivdo za nastalo situacijo pripisujemo vsem drugim, konkretno kapitalu in politiki, samo sebi ne.

Tretja stvar je, da smo v tem vsi skupaj in da se ni ne pametno in ne lepo prepirati. Žal se ne bomo vsi izvlekli iz te godlje, toda zato se nam ni treba že zdaj tunkati kot tisti, za katere je zmanjkalo rešilnih čolnov. Bodimo realni in to raje izkoristimo kot priložnost: mnogi med nami so zgrešili poklic.

Pozivam pa k razumu tudi kapital in politiko. (Po stari, nelepi slovenski navadi jih nagovarjam kot povezane osebe.)

Svoboda, kakršno uživamo zdaj, ni prava svoboda. Naša svoboda je samo upor, zato jo prodajamo s popustom ali jo šeramo celo zastonj.

Prava svoboda medijev, ki ne temelji samo na postrevolucionarnem uporništvu z razlogom, pa seveda ni poceni ali kaj šele brezplačna. Svoboda medijev ima po eni strani družbeno vrednost, po drugi pa ima tudi tržno. Pameten politik in lastnik to dobro vesta.

Če bi nas torej radi disciplinirali, kontrolirali, omejevali in usmerjali – kar nedvomno rabimo, a ne z vaše strani –, potem nam dajte vso svobodo. Tisto pravo. Popravimo se lahko kvečjemu sami.

Samo tako nas bo javnost bolj resno jemala. Vas pa tudi.



Mediji, politika in kapital: poziv k razumu

Pozor, mediji: Nesmrtno nevarno! Foto: Marko Crnkovič

Prijavi sovražni govor