Tiskane izdaje
Vrhunski šport je stvar matematike, fizike in logike. Algoritmi so jasni. A uvrstitev slovenske hokejske reprezentance v četrtfinale olimpijskih iger je skregana tako z matematiko kot s fiziko in logiko. Je tako rekoč metafizična.
Lepo je povedal Anže Kopitar, virtuoz hokejske igre in poleg Gorana Dragića najbolj prepoznaven slovenski športnik v vesolju: »Res je, da imamo le 150 registriranih hokejistov, a od tega je 25 vrhunskih.« Mimogrede: Slovaška, ki so jo risi pojedli za predjed, ima registriranih več kot 9000 hokejistov.
Vsak šesti Slovenec, ki se aktivno ukvarja s hokejem, je sodeloval pri čudežu v Sočiju. Slovenija premore le sedem drsališč. In – trenutno – le en profesionalni hokejski klub. Še ta (Olimpija) diha na škrge. Njegovo preživetje je negotovo. Birokrati in nesposobni, a tranzicijsko pohlepni klubski funkcionarji so ubili Jesenice; kultni klub, v katerem se je kalilo jedro risje družine. Zdaj se železarji, na amaterski ravni, sicer postavljajo na noge, a brez pomoči tistih, ki so bili ob čudežnih dosežkih na olimpijskih igrah še kako glasni. Drugi klubi delujejo na (visoki) rekreativni ravni. V njihovih slačilnicah topla voda ni samoumevna. Nove generacije odraščajo brez velikih derbijev, največjega slovenskega športnega rivalstva epskih razsežnosti. Nove generacije odraščajo brez osnovnih možnosti za delo in razvoj.
Tudi zato je uvrstitev hokejske reprezentance v olimpijski četrtfinale – to je bila že uvrstitev na olimpijske igre – največji uspeh slovenskega športa v zgodovini, ki mu je ob bok poleg fantastične zgodbe neke druge risinje, risinje Tine, mogoče uvrstiti le še obe nogometni pravljici. A uvrstitve nogometašev na dve svetovni in eno evropsko prvenstvo so imele kljub svoji senzacionalnosti in globalni odmevnosti tako matematično kot fizično in logično podstat. Od korenin zlate generacije v vrhunski jugoslovanski nogometni šoli do solidne baze in spremenjenih trendov reprezentančnega nogometa v času uvrstitve na svetovno prvenstvo v Južni Afriki.
Risi so dobro parirali Rusom in na isti dan končali olimpijski turnir. Že to je – tako kot redno sodelovanje na svetovnih prvenstvih elitne skupine A – samo po sebi nerazumljivo. Razkosali so Slovake, nekdanje svetovne prvake in veliko silo hokejskega športa. V prestavi nižje, z rezervnim vratarjem in bolehnim Kopitarjem so, na najmočnejšem olimpijskem turnirju v zgodovini, solidno igrali tudi proti Američanom. Sledila je nepozabna zmaga – triumf volje – nad Avstrijci, večnimi tekmeci, ki jih muči hud večvrednostni sindrom. S Švedi so bili povsem blizu do zadnjih desetih minut – in to v četrtfinalu OI. V eliti elite, ki že desetletja ostaja enaka.
Kot popolni »outsiderji« so risi porušili vsa pravila športa in mehanike. Tako kot legendarni junaki iz pravljice Nepremagljiva enajsterica (Eduard Bass, 1922), v kateri oče Ropotec iz svojih enajstih sinov naredi najboljše nogometno moštvo na svetu. A to je pravljica – risi pa so še kako resnični!
