Tiskane izdaje
Takšni Tomislavovi in Mirovi izjavi bi v urejeni in civilizirani zahodnoevropski državi pomenili konec kariere politika, ki deluje visoko oziroma najvišje v državni hierarhiji. Kar zadeva politični prostor, ne Hrvaška ne Slovenija ne sodita v krog držav, kjer takšna železna pravila veljajo. Takšne izjave o morali in etiki so preprosto nesprejemljive. So tudi globoko nedostojne. Moraliziranje o morali je (žal lahko) dopustno za predsednika HDZ, za predsednika SMC ne. Domet (pridevnike lahko vključujete po želji) predsednika HDZ je omejen, o kadrovski zasedbi nove hrvaške vlade (ki jo formalno vodi Tihomir Tim Orešković) pa ne gre zgubljati besed. Še napol lopovska sestava vlade Iva Sanaderja je bila v primerjavi s to – fantastična.
Karamarko lahko govori o morali, saj ga ni mogoče jemati resno. Vodi stranko, ki bi morala biti
Cerar, ki je na oblast primarširal z obljubo, da bosta v stranki in vladi etika in morala del genskega zapisa, takšnih izjav o »etičnih napakah« preprosto ne bi smel dajati. Ker ni šlo za napake, šlo je za povsem namerno gradnjo sistema, ki bo izbrancem prinašal dodaten zaslužek. Ministra in ministrice ni odstavil, ker sta »napako« priznala, ker se je ta zgodila daleč nazaj, ker sta denar vrnila in ker delata dobro. Ministrski predsednik je s tem zajadral v mračno politično polje, znano po izreku, da ni pomembno, kaj je storil, pomembno je, da je naš.
»Čeprav se danes sliši kot šala, ne smemo pozabiti: politika je najplemenitejši poklic, ker se ukvarja z občim, ne osebnim dobrom ... Prav morala je pri opravljanju javne funkcije izjemno pomembna – od človeka z visokimi moralnimi in etičnimi načeli lahko pričakujemo, da bo za svojimi besedami stal, čeprav bo to pogubno za njegov politični in strankarski položaj,« je zapisal hrvaški kolumnist Goran Vojković. Pisal je o Karamarku, govoril – predvsem v zadnjem stavku – pa v resnici o Cerarju.
Ta pa ima težavo. Če se ne bi na začetku politične poti zaklinjal na svojo družbeno-moralno-etično doktrino in o njej razglabljal tudi zdaj, ko je v celoti zakorakal v politično areno, bi lahko le zamahnili z roko. Da je v slovenski politiki odklon od obljub razumljiv sam po sebi, je že dolga leta pravilo in zaradi tega se nihče več ne razburja pretirano. Ampak kaj, ko se premier še naprej sklicuje na »etični kompas vlade«, in to po tem, ko je ta kompas neznano kam izginil tako iz koalicijske pogodbe kot etičnega kodeksa vlade. Cerar je gladko zamudil še drugo priložnost, ki se mu je ponudila v začetku tega tedna, ko je preučeval poročila o delu ministrskega zbora in so bila vrata za rekonstrukcijo vlade še odprta. Tudi ta vrata je zaprl, ker kot pravi, ve, kaj dela. S tem se je postavil v dolgo vrsto tistih, ki jim je uspelo v zadnjih letih relativizirati celoten sistem vrednot, ta sklop zapisanih in nezapisanih pravil, običajev in navad, ki naj bi tvorili uspešno skupnost. In kar je najhujše, še danes nam prodaja zgodbo o etičnih standardih.
»Etika je poznavanje razlike med pravico, ki jo imaš, da nekaj narediš, in tistim, kar je prav, da narediš,« je dejal pokojni član ameriškega vrhovnega sodišča Potter Stewart. Naivnež.
