Mlaj(ši)
pon, 05.02.2018, 12:00
Mlaj(ši)
Odgovor na vprašanje, kdo je star dedec, se spreminja. Z leti.
Gospodična, ki že skoraj dvajset let na plečih prenaša življenje z neozdravljivo sitnim partnerjem, s sila redkimi prebliski dobre volje oziroma relativno sprejemljivega obnašanja, krajše, z menoj, je bila nekoč – ne drznem si zapisati, tega je davno, davno – deklič. Ki je natanko vedel, kaj so dojenčki, kaj vrstniki, kaj starejši brat, sestra, kaj starejši ljudje, kamor so sodili starši, kaj ne bi stari starši. In jasen je bil tudi pojmovnik, ki je opredeljeval, kdo bolj ali manj poznanih sodi med, tedaj potihoma rečeno, stare dedce.

Nekoliko so se ji starostno hierarhični aksiomi zamajali, ko je prvič prebrala podatke z mojega osebnega dokumenta. Upanje, da so cifre napačne, je žalibog kmalu ugasnilo. In je držalo in ostalo, da sem na svet prišel robantit desetletje pred njo. Verjetno me je, takrat še nisva živela v paru, opredelila za, pač, takšno je življenje, nekoliko starejšega fanta. Ki pa zgleda mlajši, kot govorijo hladni dokumenti, ki zgleda tako mlad, da ni bilo ne moralno ne zakonsko sporno, da se zaveževa drug drugemu. Ne pred bogom ne pred matičarjem, saj sva se podzavestno strinjala, pomembna je pot do oltarja, ne pa oltar kot cilj, pa še one ceremonije in papirji, saj vemo. Ciljem se v življenju bližava z neformalno izraženo naklonjenostjo, ljubeznijo.

Ko sem se pritepel v njeno okolje, kjer zdaj živimo, sem tudi sam ponotranjil piramido, matrico, komu starostno pariram, koga debelo presegam in komu ne sežem niti do razkoraka.

Tam nekje je ena hiša, mimo katere pelje asfaltirana cesta. V hiši živi možak, ki sem ga prva leta navideznega znanstva iz spoštovanja starejših vikal, no, zadnje čase se tikava. Za moje dekle pa je vedno kotiral bliže njenim staršem kot ...

Ni davno, davno tega, kar po cesti mimo hiše pelje avto, v njem ona in jaz. In pred hišo znak za omejitev hitrosti, 50 na uro. Toda zakaj je znak na smrekovem, olupljenem deblu. Zato, ker ne omejuje hitrosti, ampak kriči, da je možak, ki sem ga vikal, ona pa imela za seniorja, mlajši od mene. Pičlo leto in pol, pa vendar. Pred hišo je stal, temu tako pravimo, mlaj.

No, in sem ga, slavljenca, srečal par dni kasneje, za pultom, na katerega strežnice po navadi polože kozarec s pijačo. In mu čestitam za pol stoletja, pa grenko pripomnim, kako imam obletnico že za seboj. In ja, bilo je lepo, pomagalo pa nič, tudi on je mislil, da sem nekoliko mlajši od njega.

Leta, 50, 52, dve gor, dve dol, pomembno je, koliko star ali mlad se človek počuti.* Ne nazadnje, tudi pri hitrostnih omejitvah, denimo 50 v naseljih, ta modri tolerirajo desetodstotno odstopanje, torej je 53 enako kot 50.

Nazdravila sva. Še na mnoga leta.

*Jaz se 54!

Mlaj(ši)

Foto:

Prijavi sovražni govor