Tiskane izdaje
Še več, prav najvišje rangirani bančniki z malega vulkanskega otoka na severu Atlantika so pokasirali najvišje, torej šestletne zaporne kazni. Obsojeni so bili za tipična kazniva dejanja bančnih belih ovratnikov kot so tržne manipulacije, poneverbe, goljufije pri podeljevanju posojil, insajdersko trgovanje in okoriščanje z notranjimi informacijami itd. Da se ve: najvišja plača in milijonska nagrada prinašata tudi največjo odgovornost...
Ponosni Islandci so zaradi pohlepa, slabih odločitev in kriminala nekaterih svojih bančnikov kot nacija veliko pretrpeli, tudi politični pretresi so bili hudi. Glede na velikost njihovega BDP je bil to najhujši bančni zlom neke države v svetovnih merilih, a so se v nekaj letih izjemno uspešno pobrali. Njihova izkušnja pri poti iz krize je sicer povsem drugačna kot recimo irska, grška ali naša. Predvsem zato, ker nimajo evra, niso v EU in zato niso pod ultimativnim pritiskom togih in - obvezno - nadvse pokroviteljskih birokratov iz ECB in evropske komisije.
Zato so lahko ukrepali kot so sami hoteli, znali in zmogli. Torej pametno, hitro in učinkovito, kot nekoč njihovi vikinški predniki. Med drugim so lahko devalvirali svojo krono za kar 60 odstotkov in s tem enormno povečali mednarodno konkurenčnost, po drugi strani pa svojih treh slabih in prenapihnjenih zasebnih bank niso reševali z javnim denarjem, pač pa so jih pustili propasti. A zdaj je njihov BDP že višji kot pred krizo, stopnja brezposelnosti pa se je v zadnjih letih prepolovila...
No, tisto, kar zdaj najbolj odmeva po svetu, so dosežki njihove dobro delujoče pravne države. Ta si upa in tudi zmore sankcionirati tudi najbolj vplivne, bogate - in pokvarjene. V tem so Islandci svetovni rekorderji: Finančna kriza 2008 je bila spočeta na drugi strani Atlantika in bila nato izvožena po svetu, a seveda si ni mogoče predstavljati, da bi se za rešetkami znašli veliki igralci iz wallstreetskih bančnih ikon ali pa bankirji iz londonskega Cityja: tam so bili obsojeni le redki, manj pomembni igralci, za katere je veljalo, da igrajo vloge grešnih kozlov - medtem ko so vrhovi ostali nedotaknjeni. »Ljudje iz finančne industrije se mogoče obnašajo, kot da so gospodarji vesolja, a če je tako, je to zato, ker smo jim drugi dovolili, da prevzamejo to vlogo,« je ob tem lucidno zapisal priznani kritični britanski novinar in publicist Paul Mason.
Islandskim organom pregona, tožilstvu in pravosodju lahko v tej luči le čestitamo za uspešno izpeljan bančno-finančni purgatorij. Pa pri nas, smo zreli za tako očiščenje? V Sloveniji je zadnja bančna luknja težka približno pet milijard evrov (kakih 15 odstotkov BDP), če upoštevamo samo državne dokapitalizacije in pomoč bankam iz žepov davkoplačevalcev. Če pa k temu dodamo še vsa slaba posojila slovenskih bank doma in na tujem, ki niso bila prenesena na slabo banko, se ta številka podvoji, na 10 milijard. In če je samo pet odstotkov slabih posojil slovenskih bank doma in v tujini posledica kriminalnega početja, še vedno pridemo do astronomske številke skoraj pol milijarde evrov.
Če drži trditev nekdanjega prvega državnega borca proti korupciji Draga Kosa, naša policija seveda »nima časa« za preiskave tovrstnih sumov kaznivih dejanj. Njegovi forenziki z družbe R. U. R. zato zdaj opravljajo težaško, tako rekoč pionirsko delo. Že v prvem letu jim bo za forenzične preiskave v NLB, kjer prečesavajo več 10 tisoč strani gradiva, kapnil kak milijon evrov, a to je res le kaplja v morje ob veličastnih dejstvih, objavljenih na spletni strani naše največje banke: NLB je za razčiščevanje okoliščin v preteklosti, ki so pripeljale do velikih izgub banke, naznanila 17 ugotovljenih sumov kaznivih dejanj, podala kazenske ovadbe v 42 ugotovljenih sumih kaznivih dejanj in vložila 28 premoženjskopravnih zahtevkov v skupni višini slabih 100 milijonov evrov.
Z vlaganjem ovadb proti odgovornim bančnikom se ob NLB in NKBM sicer radi pohvalijo tudi v Factor banki, Probanki in v drugih domačih bankah. Več ovadb so pripravili tudi v Banki Slovenije, kjer so se nedavno javno objavili, da so preiskovalni komisiji DZ o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji posredovali kar 23 326 strani (!) zahtevane dokumentacije. Po obsegu se to sliši kot skoraj kompletna zbirka 100 romanov. Je sploh kdo lahko vse to prebral, analiziral?
Banka Slovenije je bila med drugim pozvana, da pošlje fotokopije kazenskih ovadb, ki jih je vložila zoper člane uprav in nadzornih svetov NLB, Nove KBM, Abanke Vipa, Probanke, Factor banke in Banke Celje in zoper člane nadzornih oziroma poslovodnih organov Banke Slovenije in druge osebe, povezane z bančnim sistemom. Guverner Boštjan Jazbec je ob tem že februarja letos povedal, da je bilo v času kar je na čelu centralne banke (od julija 2013), podanih 107 kazenskih ovadb.
Skoraj odveč je dodati, da je vsebina vseh teh ovadb strogo zaupna in skrita pred očmi javnosti, sem in tja v javnost pricurlja le kaka banalna zgodba iz sodišča v stilu sindikalno poceni posojila NLB za prenovo hišice nekdanje Pahorjeve desne roke Simone Dimic.
Po drugi strani pa brez pravosodnega epiloga vsaj za zdaj ostajajo sumi več deset ali celo več sto milijonov evrov težkih bančnih prevar, ko naj bi posojila državnih NLB ali pa NKBM prejemali kreditno nesposobni komitenti, denar in provizije pa naj bi se pretakale v zasebne žepe. NPU in drugi sicer pošiljajo kazenske ovadbe na specializirano državno tožilstvo - a te očitno zastajajo v predalih in ne pridejo niti do sodišč, kaj šele do pravnomočnih sodb.
Zakaj je tako in kje, kako in zakaj se vse te »bančne« ovadbe ustavljajo? Zakaj je naše pravosodje v teh primerih tako počasno, neučinkovito? Kdo in kaj vse ga zavira, ovira? To bi morda lahko pojasnila generalni državni tožilec Zvonko Fišer ali pa pravosodni minister Goran Klemenčič.
Islandija ima prebivalcev za šestino Slovenije, torej za Ljubljano in še kako sosednjo občino - in v tako majhni skupnosti, kjer se verjetno vsi poznajo med sabo, so profesionalno udejanjili vladavino prava. S tem so preventivno poskrbeli, da si tamkajšnji finančni sektor ne bo znova drznil pripeljati države na rob bankrota. Tudi zato zdaj Islandija zdaj že nekaj časa velja za pravi čudež, postkrizno zgodbo o uspehu.
Pri nas teh zagotovil seveda nimamo. Prav nasprotno: recimo aktualna zgodba o famoznem holdingu Sava in njegovi krčeviti pravno-politični bitki za domnevno »elitne« v resnici pa propadajoče hotele na Bledu ali Portorožu kaže, da v državi še naprej pomembno odločajo tisti, ki so bili zaslužni za posojila v propadlih tajkunskih zgodbah - in njihova zvesta omrežja. Račun za to ravnanje je bil že izstavljen davkoplačevalcem, Po drugi strani pa tudi aktualno kadriranje v upravo SDH nakazuje, da je bil mednarodni razpis za njegovo vodstvo le predstava za naivne množice, predvsem pa figov list za močne paradržavne lobije, tiste ki nam v resnici vladajo. Domnevamo sicer, da premier Cerar, doktor prava, to ve. Ni pa nujno, da je res tako.
A vsaj po pravosodnem izplenu sodeč Slovenija ni zrela za bančno očiščenje po islandskem vzoru. In zato žal tudi ni in ne more biti postkrizna zgodba o uspehu - kot je lahko zdaj moralno, politično, gospodarsko in tudi bančno povsem prenovljena dežela vročih gejzirjev.
