Moto fantazma

V Sloveniji je več sto moto klubov, društev ali drugačnih bolj ali manj formalnih združb ljubiteljev vožnje po dveh kolesih. To, da se človek vključuje v interesno istomisleče in delujoče skupnosti, je ena temeljnih značilnosti njegove socializacije in pri motoristih ni nič drugače. Tudi njihova številčnost ne sme biti presenečenje, saj v državi z več kot 200 občinami tudi moto klubov ne more biti prav malo. Župani mikro- in nanoobčin so v preteklih dneh v medijih govorili, da jih ni treba ukinjati, ampak da morajo najti sveže vsebine za bolj učinkovito povezovanje. Zdi se, da motoristi, na drugem polju družbenega delovanja, prav tako potrebujejo drugačno vsebino, če želijo skupne interese kaj bolj učinkovito uveljavljati. Ali pa ne, morda povsem dobro dosegajo cilje svojega druženja in povezovanja, le širša skupnost jih napak razume. Tudi župane smo lahko narobe razumeli. Horizont njihovega pogleda se je pač končal pri občinskem kamnu, kajti če se ne bi, jim danes ne bi bilo treba na silo iskati svežih povezovalnih vsebin, saj je starih več kot dovolj. Pa nazaj k motoristom. Na spletnih straneh Zveze moto klubov Slovenije, ki je njihovo krovno združenje, so zapisali, da so v njihovo družino vabljeni vsi posamezniki ali klubi, ki imajo kakršenkoli interes delovati v njihovih aktivnostih za izboljšanje motorističnega vzdušja v Sloveniji. A pri nas tudi vzdušje med motoristi ne more biti dobro? Večina motoristov se namreč z motorjem vozi v prostem času, na izlete, druženja, oddih in podobno in upam, da je vzdušje med njimi vsaj takrat dobro. Glede na številne piknike, veselice in blagoslove ter druge oblike veseljačenja in druženja bi lahko sklepali, da se v moto klubih po najboljših močeh trudijo izboljšati veselje in razpoloženje svojih članov, in prav bi bilo, da tudi drugi stisnemo pesti, da bi jim uspelo, saj nesrečni, jezni in razočarani vozniki niso nekaj, kar bi si človek želel srečati. Ne na cesti ne kje drugje. Tudi s prometnovarnostnega vidika tega problema ne gre podcenjevati. Tako kot ne gre podcenjevati strahu pred vožnjo. Predvidevanje tveganja in načrtovanje, kako se mu izogniti, je danes potrebno na vsakem koraku, pri vožnji z motorjem pa je del vsakega prevoženega metra. Za vsakega motorista pa je ključno, da strah tveganja zamenja s kar največjo zalogo vedenja o predvidevanju nevarnosti. Prej nisem mislil, da je temeljni problem velikega števila ponesrečenih motoristov v njihovem nezadovoljstvu, a po tem, kar sem kot motorist doživljal na cestah po Sloveniji v začetku tega leta, bi rekel, da del agresivnosti in napetosti izvira tudi iz tega dejstva. Ne vem, ali bi pomagalo, da bi na moto shodih in piknikih pivo zamenjal pomirjevalni čaj, bikini bike wash pa tečaj joge, ampak dejstvo je, da nekaj ne deluje. Zakaj se z motorjem ne bi preprosto peljali stran od vsakdanjika, uživali v vožnji brez SMS-ov in telefonov, vdihavali kravjeke in sveže pokošeno travo in bili zadovoljni že s tem, da to lahko naredimo. Nesrečnost trenutnega družbenega stanja pa bi, vsaj za trenutek, prepustili avtomobilistom.