Na dobri zemlji

Nebo je bilo sinje modro. Sneg pod njim je bil v hudem mrazu sipek in bel, kakor mleti sladkor. Nad razglednicami se včasih zmrdujemo, češ da so osladne, kičaste, narava pa je pač takšna, kot je. Takšna je bila tisto jutro Bela krajina, čisto na robu dežele, ki se tam spušča proti mejni reki Kolpi. Tudi ta se je zaradi ledenih ploskev bleščala, kakor da bi nanjo položili steklo.

Če se boste dovolj zgodaj in v pravem vremenu povzpeli na Pršivec, ki se dviga nad Bohinjskim jezerom – no, saj nanj ni treba riniti pozimi, vse bo še tam, če boste počakali poletje, ko bo korak bolj varen –, boste pod sabo ugledali morje najbolj bele stepene smetane, ki se bo razlivala nad jezersko gladino in se počasi dvigala ter hlapela. Vzpnite se nad Izolo in zastal vam bo dih, ko se boste razgledovali po oljčnikih, ki se spuščajo po bregu proti robu nad morjem, kakor da bodo vsak čas zdrsnili vanj. Poiščite prekmurski grič, stopite še malo na prste in pod vami se bodo razlile ravnice, prepredene s hrastovimi gozdiči in polji. Pa kako lepa so Goriška brda s težko ilovnato zemljo! Morali bi omeniti še modrino reke Soče, smaragdne tolmune Zelencev, temno zeleno barvo pokljuških gozdov ... Najbrž pa se boste prej ali slej vprašali tudi, ali bo ta čudoviti svet še tam, kjer ga občudujete danes, ko se boste vrnili čez 20, 30 let.

Prizadevamo si, da travnikov ne bo prerasel gozd, glejte, tam smo počistili vso podrast in drevje, tu se je vedno pasla drobnica, tam čez pašnikov ne moremo več iztrgati gozdu, naštevajo naši spremljevalci po krajinskem parku Kolpa, ki varujejo naravo in se hkrati ruvajo z njo, da bi ohranili steze po gričevnati pokrajini, prostor za vinograde, kjer so jih obdelovali predniki, in pašnike s sočno travo. To je garaško delo in prav mogoče je, da bo v nekaj letih vse po starem, če na tistem kosu zemlje ne bo življenja. Kmetijsko-gozdarska zbornica je ob pomembni obletnici samostojne državice objavila pretresljive podatke. Slovenija ima v uporabi 500.000 hektarov kmetijskih zemljišč, toda v 25 letih jih je izgubila kar 85.000! »Pozidava zemljišč je potekala predvsem v ravninskem delu, slabša kmetijska zemljišča pa so se zaraščala,« je povedal direktor zbornice Branko Ravnik. Saj so pričakovali, da se bodo zemljišča zaraščala, temu se ni mogoče izogniti, navsezadnje ponekod ni nikogar več, ki bi oral za njive in jih ohranjal, a te površine za naravo vendarle niso izgubljene. Skrbeti nas morajo obsežne pozidave najboljših kmetijskih površin, na katerih ne bo nikoli več uspevalo ne žito ne krompir, ki je ljudi v nemirni preteklosti že večkrat reševal pred lakoto. »To je žalostna zgodba razvoja te države,« pravi direktor zbornice.

V resnici se je objestna, nespoštljiva pozidava njiv, na katerih se je gradbincem do kolen vdiralo v rodovitno zemljo, dokler je niso premagali, začela že dosti prej, še preden je iz Slovenije nastala samostojna država. Starejše generacije se še dobro spomnijo obdobja, ko tudi najboljša zemlja za ljudi, ki so odločali o pozidavi, ni bila vredna nič, in so lastniki, ki so jo poskušali ubraniti pred uničenjem, veljali za zaostale, zadrte nasprotnike razvoja. Naduti plenilci najbolj rodovitne zemlje, ki se je nazadnje zadušila pod betonom, že pred desetletji niso spoštovali izročila prednikov, ki so vasi postavljali na nerodovitnih zemljiščih, rodovitna pa varovali, ker so vedeli, da je človek brez žita lačen. Statistika, ki jo navaja kmetijsko-gozdarska zbornica, kaže, kako nespoštljiva je do svoje zemlje tudi samostojna Slovenija.

Človek, posameznik, nima nobene možnosti, da bi ubranil svojo zemljo, ki stoji na poti megalomanskim načrtom, četudi niso zadosti premišljeni in ne prinašajo vselej razvoja: lahko se upira, a država mu bo njegovo lastnino nazadnje odvzela, če se ne bo umaknil s poti daljnovodu, cesti ali morda smučišču. Interesi po dobičku bodo vselej zmleli malega človeka in država ne bo stopila v bran njegovi zemlji, ko bodo po njej grabili pogoltni kremplji. Prav to nam te dni, ko je v ospredju 25 let samostojne države, sporoča kmetijsko-gozdarska zbornica, ki lahko svoje trditve utemelji z uradno statistiko. To pa ni več tožba sitne gospodinje, ki se boji, da ji bodo prevrnili korito z rožami.