Medicino začeli problematizirati mnogi, ki jih medicina sicer ni zanimala
Neprijetna in za bolnike škodljiva posledica pandemije je zmanjšano zaupanje v medicino. Pred pandemijo je vladal pretežno pozitiven družbeni odnos do medicine in predvsem do novih medicinskih odkritij. Pandemija pa je medicino, ki je bila dotlej na benevolentni periferiji družbene zavesti (podobno kot umetnost ali šport), umestila v središče družbenega in tudi ekonomskega življenja – z vsemi konflikti, ki tam vladajo.
Medicinska odkritja in članki o epidemiji so postali podlaga za temeljite posege v družbo. S tem je medicina iz tradicionalnega strokovnega zatišja nepripravljena stopila tudi v center družbenih konfliktov. Epidemiološka odločitev, ki je ustavila ali otežila izvajanje določene gospodarske dejavnosti, je postala, hočeš nočeš, mnogo več kot samo strokovna odločitev. Zato so medicino začeli problematizirati mnogi, ki jih medicina sicer ni zanimala, so pa branili svoj družbeni interes.
Drugi dejavnik, ki je med pandemijo močno zamajal zaupanje v medicino, je bilo nenaravno zlitje medicinske stroke in raziskovanja. Normalno sta ti dve področji ločeni, med njima pa so visoki zidovi počasnega oblikovanja novih kliničnih smernic prek specialističnih strokovnih združenj, počasnih regulatornih procedur in počasnega prenosa novega znanja v prakso.
Medicinska stroka se praviloma ne odzove na posamične raziskovalne članke, ampak na tisto, kar specialistična strokovna združenja prepoznajo kot z dokazi podprto prakso. Interes raziskovalca se namreč bistveno razlikuje od interesa zdravnika; za prvega je pomembno, da čim prej objavi odmevno študijo, čeprav se ta pozneje izkaže za enostransko ali celo napačno. Zdravnik pa je odgovoren za zdravljenje vsakega posameznega bolnika, moralno, etično in tudi kazensko. A pandemija je bila izredna situacija, ljudje so množično umirali zaradi neznane bolezni in stroka je morala ukrepati mimo svojih običajnih procedur – na podlagi pomanjkljivih izkušenj, podatkov, študij, analiz.
Zaradi obojega, prestopa medicine na področje družbenih konfliktov in opustitve tradicionalne zadržanosti pri sprejemanju novosti, je zaupanje v medicino med pandemijo postalo lahka tarča vseh, ki so jo imeli interes omajati. Mnogi od njih so medicino namesto kot stroko predstavljali kot polje družbenih in interesnih konfliktov – med poštenimi in nepoštenimi zdravniki, med podkupljeno »mainstream« stroko in med poštenimi raziskovalci, med »politično stroko« in »pravo stroko«.
Tovrstni »komunikatorji« so nagovarjali izključno laično javnost in poskušali biti pred njo prepričljivi z uporabljanjem psevdoznanstvenega jezika in psevdoznanstvenih argumentov, ki so bili laikom sicer nerazumljivi, vendar so jim vzbujali vtis, da se komunikator zaradi uporabe besed, ki spominjajo na znanstvenost, spozna na stroko. Med pandemijo smo tako pogosto naleteli na manipulantske, psevdoznanstvene razprave o tem, da virusi sploh ne obstajajo, da covid-19 ne obstaja, da so testi za dokazovanje virusa (PCR) lažni, da je covid-19 samo blag prehlad, da zdravniki povzročajo umiranje bolnikov z nepotrebnim umetnim predihavanjem, da presežne smrtnosti ne povzroča covid-19, ampak cepljenje.
Vsebine večine tovrstnih polemik so bile organizirane kot del kampanj proticepilskih organizacij v ZDA, ki proticepilstvo že več let uporabljajo kot uspešen poslovni model za trženje alternativnih medicinskih produktov in odvetniških pisarn, ki vlagajo zdravstvene tožbe. Publikacije in spletne strani teh organizacij (na primer fundacija Children's Health Defense®, ki izdaja glasilo The Defender) so že davno pred pandemijo redno plasirale vsakotedenske nove in nove »senzacije« z namenom zmanjšanja zaupanja v medicino in ustvarjanje potrošnikov, naklonjenih alternativi. Z namenom, da bi ljudem, ki ostanejo sami v dvomu in stiski, nato prodajali svoje »storitve«, terapije in proizvode – vitamine, tečaje, paramedicinske knjige, različne alternativne terapije – za avtizem, onkološke bolezni, alergije, revmatološke bolezni, med pandemijo pa tudi za covid-19.
Pandemija ni globalizirala le bolezni covid-19. Strategije, ki poskušajo zbijati zaupanje v medicino z namenom prodati alternativne medicinske produkte, in trženje odvetniških pisarn v primeru zdravstvenih tožb so se pojavili tudi v Sloveniji. Dobili smo veliko podjetij, ki na spletu oglašujejo neuspešnost »šolske« medicine pri zdravljenju posameznih vrst bolezni (alergij, bolezni prebavil, onkoloških bolezni, ortopedskih težav) in v naslednjem »kliku« ponujajo »uspešnejšo alternativo«. Čeprav gre za evidentna zavajanja, se zdi, da pri današnjem stanju slovenskega javnega zdravstva to nikogar pretirano ne moti. Zdravstvene ustanove, ki se jim bolniki kopičijo v vrstah, še najmanj.
Politična oblast je na tihem tudi zadovoljna, da se, podobno kot v ZDA, pritisk na slabo dostopno javno zdravstvo vsaj delno preusmerja v samoplačništvo na zasebnih klinikah (za premožnejše) in tolažilna, mazaška zdravljenja za manj premožne. S tem se manjša politično nezadovoljstvo ljudi, žal pa je preusmerjanje v »samozdravljenja« lahko za marsikoga usodno zaradi izgube primernega časa za ustrezno strokovno zdravljenje.
Zato je tako nujno imeti urejen in vsem dostopen javni zdravstveni sistem. Nič hudega, če se potrošniki odločijo kupovati tablete za čiščenje in razstrupljanje jeter, karkoli naj bi to že pomenilo (in je izraz celo specialistom za jetra popoln misterij). Ob vsem, za kar moderni potrošniki zapravljamo denar, je to še najmanjši problem, dokler so odprta vrata javnega zdravstva za primere, ko se začnejo resnejše težave. Razpad javnega zdravstva pa zlasti pri ekonomsko šibkejših vodi v zatekanje k mazačem zaradi stiske, ki se je v okviru možnosti želijo rešiti. Drugih nimajo. Če so na eni strani razpada javnega zdravstva samoplačniške klinike, je na drugi strani še veliko več tihih stisk, ki končajo v neučinkovitih, mazaških »rešitvah«. Preprosto se je zgražati nad prvim, a resen problem je na drugi strani.
