Na sledi nikomur

»Vsi smo napeti, da bi česa ne zamudili, in v silnem tempu lovimo, kar teče pred nami, naj bo to avto, denar ali žoga. Kakor da bi v našem življenju nekdo zaklical: tecimo, kdo bo prvi, in na mah smo se spustili v neugnan tek, ne da bi pravzaprav natanko vedeli, kdo je zaklical, zakaj je zaklical, kam pravzaprav tečemo in kam hočemo pravzaprav priti.«

Tako je pred štiridesetimi leti pisal Primož Kozak v knjigi Peter Klepec v Ameriki.

Leta 1971 je bila hladna vojna na vrhuncu, berlinski zid je trdno stal, Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Jugoslavija so bile razločno na zemljevidu, v vzhodni Evropi pa so vladali komunistični režimi. Ti so kritiko režimskih pohabljenosti vzeli resno: oporečnike so zapirali v zapore in norišnice, mučili so jih in ubijali ali pa so jih izgnali. Takšna je bila usoda ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina, ki nam je dal pretresljivo pričevanje o »otočju Gulag«, sibirskih delovnih taboriščih, nato pa našel zatočišče v ameriški zvezni državi Vermont in dobil Nobelovo nagrado za književnost kot ameriški državljan. Poljski pesnik Czeslaw Milosz, sodelavec varšavskega odpora, je bil po drugi svetovni vojni diplomat Ljudske republike Poljske, nato prebežnik v Parizu, dokler se ni ustalil v Kaliforniji in dobil Nobelovo nagrado kot ameriški državljan. Milosz nam je dal ganljivo pričevanje o »drugi Evropi«, tradicionalno podeželski pokrajini med Rigo in Reko, v moderni dobi pa ujeti v spone sovjetskega komunizma.

Primož Kozak, pisatelj slovenske »kritične generacije«, takrat pa štipendist Mednarodnega pisateljskega programa pri univerzi v Iowa Cityju, je med enoletnim bivanjem sicer zapisoval odzive na Ameriko, premišljal pa je o slovenski družbi.

Leta 2011 je svet drugačen. Hladne vojne je konec, opeke berlinskega zidu so na ogled v muzeju, razpadle so komunistične zvezne države, v Evropi je nastala kapitalistična zveza držav, Slovenija pa je samostojna že dvajset let.

Za Slovence je to gotovo velik korak naprej.

Dva koraka pred Slovenci pa je pesnik Tomaž Šalamun.

Letos je dopolnil sedemdeset let. Rodil se je 4. julija 1941 v Zagrebu, otroštvo in mladost prebil v Kopru ter študentska leta v Ljubljani, nato pa živel še v Mehiki in Ameriki. Stalno bivališče ima v Sloveniji, rojstni dan pa na praznik ameriške neodvisnosti.

Med naslovi njegovih pesniških knjig sta tudi Praznik in Amerika. To ni naključje. V slehernem naključju se skriva ključ. Ključ za vstop v Šalamunov ustvarjalni svet je prva zbirka pesmi, Poker. V knjigi, ki jo je objavil na lastne stroške, je jasno pokazal, da njegov pesniški glas ne bo zgolj eden v množici.

Šalamun si je izbral samosvojo in samo svojo ustvarjalno pot. Začrtal jo je z ostro jezikovno mačeto, s katero si je izkrčil dostop do različnih kulturnih zakladnic, in s karizmatično osebno držo, s katero je preizkušal različne družbene norme. Šalamun je živi paradoks: pesnik, ki v nedrja narodove kulture namešča eksploziv in se posmehuje »veliki maši slovenskega jezika«, je v vsakdanjem življenju človek, ki prijazno nastavlja drugo lice in nesebično podpira delo mladih pesnikov.

Šalamun neomajno veruje v poklicanost, ki se razkriva v načinu, kako umetniško delo lebdi med »ne več« in »ne še«. Razodeva se v stilu, s katerim večnost spregovori v podobah zdajšnjosti. Ker je iskal tak stil, se je že v Pokru »utrudil podobe svojega plemena in se izselil«, nato pa začel zbirati in predelovati podobe globalne zdajšnjosti.

Za štipendijo Mednarodnega pisateljskega programa v Iowa Cityju ga je priporočil Primož Kozak. Štipendijo je dobil, drugače od Kozaka pa je Šalamun še nekaj let ostal v Iowi: najprej kot asistent na univerzitetnem oddelku za umetnostno zgodovino, nato kot pesnik v ozvezdju tesnobne svobode. Odstavil se je materi Sloveniji od dojke, vzel slovo od vizualne umetnosti, s katero se je spogledoval kot član OHO, mednarodno priznane skupine konceptualnih umetnikov, in se popolnoma posvetil pesništvu.

Ameriko je v 19. stoletju nemški filozof Hegel videl kot »deželo prihodnosti, kjer se bo v prihajajočih časih razodelo breme svetovne zgodovine«. V 20. stoletju mu je sledil tudi Kozak. A ko se je Kozak srečeval z ameriškimi navadami srca in skupinskimi obredi, jih je opazoval skozi očala slovenskega intelektualca, zaskrbljenega bolj za usodo naroda kot za svobodo posameznika.

Šalamun pa ne sledi nikomur. Ameriko doživlja kot ekran, na katerega projicira snope svetlobe, ki prihajajo iz enega vira: pesnikovega jaza. Zanima ga le svoboda posameznika.

Piše v slovenščini in ni postal ameriški državljan. Ni se pustil zapeljati obetom o »številčnejšem bralstvu« in ni se uvrstil med književnike, ki opustijo jezik otroštva in začnejo pisati v posvojenem jeziku. Joseph Conrad, Vladimir Nabokov, Samuel Beckett in Milan Kundera dokazujejo, da prozni pisci to lahko storijo, medtem ko pesnik ne more nadomestiti jezika, prežetega s slikami otroških časov in igre, v kateri gre zares.

A meje Šalamunovega jezika niso meje njegovega sveta. S slovenskimi tipalkami se dotika mnogovrstnih svetov in jezikov, tradicij in kultur, iz katerih pobira besede in življenjepise, da bi jim dal pesniško obliko, v kateri poblisne lepota »popolnoma drugega«. Šalamun je obnovil vero v umetnost, ki nas pahne iz ustaljenega odnosa do sveta in potegne v čarni ris.

Življenjsko strast in estetsko prenikavost v Šalamunovi poeziji so prepoznali številni bralci, najbolj zavzeto tisti, ki so posnemali mojstra. Posnemanje kot najvišja stopnja občudovanja – Šalamun danes ne predstavlja umetniškega vzora in zgleda le za slovenske, ampak tudi za številne ameriške, evropske in azijske pesnike. »Šalamunovci« pišejo in objavljajo v vsakem kotičku sodobne globalne vasi, Šalamunove knjige pa so dostopne v mnogih prevodih v mnoge jezike.

Pazite: tu ne gre za pisanje v angleščini kot orodju sodobne mednarodne komunikacije! Tu ne gre za znanstvene pojme z mednarodno ustaljenimi pomeni! Ne: tu gre za poezijo, ki je najbolj osebni izraz tega, kar nas vse presega. Tu gre za način izražanja, ki se – kot ljubezen in molitev – upira prevodu. In vendar je kljub prevodu, pri katerem se nekaj izgubi, očitno ostalo dovolj, da Šalamunove pesmi navdihujejo ljudi po vsem planetu. To je veliki dosežek, kakršnega slovenska književnost še nikoli ni zmogla, ampak res nikoli!

Če bi bila poezija spektakel, bi danes listali Journal of Tomaž Šalamun Studies z raziskavami o liku in delu, Šalamun pa pesniških delavnic ne bi vodil le po številnih ameriških univerzah, ampak tudi v Sloveniji.

A poezija ni spektakel in mi se še vedno pehamo tako, kot so se pehali Kozakovi sodobniki. Še vedno smo duhovno nepotešeni. Potolažimo se s potopitvijo v odlomek iz Šalamunove knjige Letni čas (2010), pri tem pa ne pozabimo, da bo kriv pred Bogom, kdor Šalamuna bere ironično:

Kamion prevaža. Ne vem, kaj prevaža.
Človek ima svetlozelen suknjič.
Truden sem. Od blaženosti me vse boli.
Otrok je zaspal.