Proti-slovja: Na vlaku nacionalizma in neenotnosti

Nemško-francoskega vlaka, ki je nekoč zmogel Evropo vsaj za silo potegniti iz najhujših težav, in ki ga vsi spet tako željno čakajo, že dolgo ni več. Vprašanje je, če kdaj še bo. Nemška kanclerka Angela Merkel s hudimi težavami sestavlja lokomotivo, ki zaradi povolilno spremenjenih nemških razmerij moči najbrž nikoli več ne bo vlekla tako, kot je, navdušeni pro-evropski francoski predsednik Emmanuel Macron pa medtem na veliko maha s francosko trobojnico in dela veter bolj zase kot za Evropo.

Evropa pa, kot uročena, čepi na mestu in čaka. Od vrhunca begunske krize pred dvema letoma in finančne, pred desetimi, se ni premaknila prav veliko naprej. Politiki v resnici niso spravili skupaj niti enega odmevnega pozitivnega kompromisa, kaj šele rešitve, čeprav se na obrobju povezave dogajajo spremembe, ki vse bolj razdiralno silijo tudi proti samemu jedru Evropske unije.

Čehi so minuli teden volili zelo nacionalistično in potrdili, da že nekaj časa zelo problematična višegrajska četverica ne bo kar tako odnehala. Še bolj so po Evropi, ki ji že lep čas ne prizanašajo, ta teden udarili Poljaki, daleč največji med tako imenovanimi novimi vzhodnoevropskimi demokracijami. Poljski sejem je z zakonom o strogem kaznovanju vseh (doma in na tujem), ki bi zgolj pomislili javno govoriti o morebitnih poljskih povezavah z Auschwitzem, holokavstom in pogromom nad Judi, odprl vrata sprevračanju evropske povojne zgodovine, v Evropi pa se nihče, kot da v koncentracijskem taborišču ne bi umirali tudi vsi ostali Evropejci, ni resneje postavil po robu tej potezi desno-nacionalistične poljske vlade, ki trdi, da zgolj ščiti ugled Poljakov doma in po svetu.

Edini, ki so res glasno protestirali, so bili Izraelci in Američani. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je Poljake ostro opozoril, da »Arbeit macht frei« morda res ni poljska fraza, kot se je izgovarjal novi poljski premier Mateusz Morawiecki, da pa se ve, kaj se je med vojno dogajalo na Poljskem, in da »zgodovine ni mogoče spreminjati, o holokavstu pa ni mogoče lagati«. Podobno ostri so bili le še v Washingtonu, kjer jim zmagovalni duh iz časov druge svetovne vojne očitno še vedno ne da miru, da se ne bi čutili dolžni varovati evropske povojne ureditve, medtem ko je bil Bruselj, mar to sploh še koga preseneča, bolj ali manj tiho.

A to, žal, še ni vse, kar se je na nacionalizma in domoljubnih nacionalistov vse bolj polnem evropskem vlaku dogajalo ta teden. Mladi avstrijski »ljudski« kancler Sebastian Kurz je z madžarskim desničarskim populistom Viktorjem Orbanom v duhu nekdanje »K und K« postavljal »mostove«, čez katere bi bilo njun (in višegrajski) pogled na begunce mogoče še hitreje izvoziti v ostalo Evropo, v Italiji se je predvolilno bohotil Berlusconi, ki je že pred dvajsetimi leti v Evropi kot prvi »odkril« skrajno desničarski populizem (le da so se takrat vsi v EU iz njega norčevali in ga odganjali), v Španiji pa je velika Rajoyeva »nacija« ta teden še enkrat pregazila malo katalonsko.

Če samokritično dodamo še dve mali članici EU, eno najmlajšo in drugo malo manj mlado, ki sta s prepiri o arbitraži in politično-primitivnim izmenjavanjem »ribiških položnic« med svojimi državljani prav tako že začeli povsem po neumnem populistično netiti nacionalizme, in ki tudi sicer ne geografsko ne mentalno nista prav daleč od Avstrije in Madžarske, se evropska kompozicija vse mogočih nacionalizmov in nacionalistov nezadržno daljša, hkrati pa postaja tudi vse bolj kompaktna.

Kar najbolj skrbi, je dejstvo, da se tisti, ki bi se morali odzvati, če Evropo sploh še hočemo ohraniti tako, kot naj bi bila, ne odzivajo več, in da vse skupaj postaja nekako normalno.

Človek se nehote ne more znebiti občutka, da ne gre le za politično slepoto in diletantizem, da to morda komu celo ustreza, in da je tudi Evropa že zamudila čas, ko bi bilo še mogoče ustaviti nacionalistične demagoge.