Najbolsi ladio?

24. 5. Vsako leto prireditelji največjega avtorelija pod tranzicijskim soncem, kjer dosegajo podobne hitrosti kot jaz vsako jutro, ko se mi ne mudi na delovno mesto, našo vasico odrežejo od sveta. Ceste zaprejo. Ako dneva ne želiš preživeti ob dvakrat dveurnem intervalnem poprdevanju, jo moraš zjutraj ubrati po svetu, vrniti pa se s sončnim zahodom. Danes smo se prezgodaj. In sem se pogovarjal, brez slabe misli, s sodnikom, ki nam ni za peč dovolil in ki na reliju za svoj nasmeh sodeluje že od pradavna. Za sendvič, čaj in joj, kako se veseli, ko mu bodo na roko položili sto evrov. Čaša sreče pa bo prepolna, ko mu jih bodo izplačali še za lani.

27. 5. Ko se partnerja v službo odpeljeta v istem vozilu, porabita pol manj, kot če za kruhom odpravita vsak s svojim, ker se jima delavnika zamikata za nepremostljive pol ure. Tudi danes sva prišparala, a ko se hudič zmoči, se zmočijo tudi njegovi mladi. Bil sem na službeni poti, tako pišoč oče na službeni poti, in v žaru fotografiranja rit pritisnil ob tla. Ki so bila tapisonasta, kar bi še šlo, a popolnoma prežeta z deževnico. Mokrota se mi je od razpočnice vlekla vse do kolenskega pregiba. Kaj zdaj, do konca šihta še par ur, prehlad ne bi počival, novih hlač si že ne bom kupil, danes, ko sem za bencin prišparal. Zatorej sem oddrvel domov, s svojim vozilom, se preoblekel in se vrnil tja, kjer mi je odrejeno služiti za preživetje.

28. 5. Nekolikanj raztresen, delno sklonjene glave, koračim proti tržnici, kar mi nekdo ustno pobibipa. Bil je kolesar, ki me ni hotel zbiti. Bil je kolesar, ki sem ga prepoznal, kolesar, ki ga nisem videl morda petnajst, morda še debelo več let. Takoj mi šine njegovo ime, še več, tudi njemu moje. Prepoznanje na prvi pogled. Verjetno se nama je v medčasju marsikaj pripetilo, takole na hitro sva ugotovila, da je on ostal (mislim, da) brez levega, jaz (vem, da) bez desnega učka. Hujšega, upam, ni bilo. In da se še kdaj vidiva.

5. 6. Zadnje dni me sin sili, da med vožnjo v vrtec poslušava Radio Študent, čeravno se meni to, letom primerno, zdi že nekoliko mimo. A tokrat gumba nisem zavrtinčil niti, ko sem ostal sam. In bil hvaležen, saj so zavrteli Čudna šuma od benda, ki se je nekoč imenoval Disciplina kičme.

6. 6. Čeravno smo si grizli nohte, nismo natanko vedeli, kako se je Gari Kasparov pred slabima dvema desetletjema počutil, ko mu nasproti ni sedel Karpovov Anatolij, ampak Deep Blue, Ajbiemova računalniška globoka modrina. Zdaj mi je bolj jasno, verjetno je bil podobno na trnih, kot sem jaz, ko se soočim z avtomatsko, samopostrežno blagajno. Ponavadi se dvoboj konča tako, da mora stroju pomagati uslužbenka iz špeha in krvi, torej je blagajna polavtomatska, danes pa je bil izid nedoločen, brez tretje osebe, no, v resnici druge, saj blagajna ne čuti. Ona je dobila moje bankovce in jaz njen drobiž. Napreduje tehnika, napreduje človek.