V kolumni preberite:
Pri osnovnošolskem in srednješolskem pouku smo, odkar pomnim, poslušali o našem zamudništvu. Menda smo bili vedno provinca, oddaljeni od velikih urbanih centrov, pod oblastjo tujcev in tako rekoč obsojeni na margino. V Veliki Britaniji se je industrijska revolucija začela v osemnajstem stoletju, pri nas pa šele sto let pozneje. V Franciji so se impresionisti že upokojili, ko so naši šele začeli preizkušati bolj drzne poteze s širokimi čopiči. Ženska volilna pravica je bila v večini zahodnih držav uzakonjena po prvi svetovni vojni, pri nas pa šele leta 1945. Še celo Plečnika, arhitekta, ki je bil slaven onkraj meja svoje domovine že za časa svojega življenja in je gotovo eden izmed najmanj provincialnih fenomenov v slovenski zgodovini, so svoj čas razlagali kot zadnjega klasicista v dobi modernizma: kot ustvarjalca, ki je stebre po Ljubljani postavljal šele, ko so jih drugje že rušili. Mnoga izmed teh zamudništev so na prvi pogled prepričljiva, čeprav so skrbno vpeta v specifično naracijo, sestavljeno iz samoprezira in samozadostnosti. Nekoliko širši zgodovinski kontekst bi zelo hitro pokazal, da takšno »zamudništvo« ni kakšna podalpska specifika, ampak kar pravilo v širšem krogu srednjeevropskih držav, vključno z današnjima Avstrijo in Nemčijo – in zdi se, da slovenskega narcisiza nič bolj ne užali kot soočenje z dejstvom, da nismo posebni. Biti izjema, pa četudi samo v zamudništvu in provincializmu, je gotovo boljša zgodba od kompleksne resničnosti, pa tudi zapomniti si jo je lažje.
