Naprej, mucka! Naprej, Italija!

Ko se bliža konec tedna, predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi zakuri ogenj, zbere svoje Ljudstvo, Ljudstvo svobode, no, ja, nekaj izbrancev v imenu vsega ljudstva, mu pove pet vicev, doda tri puhlice o nasprotnikih, kakšno omalovažujočo o ženskah, pet kletvic na račun sodnikov, ki mu sodijo že na devetih procesih, za sol pa na koncu prispeva še kakšno iskro misel. Ta teden je somišljenike navdušil, nasprotnike in še zlasti nasprotnice pa raztogotil z idejo, da bi svojo veliko stranko preimenoval. Ker je bilo zanimanje za njegov nastop očitno premajhno, je pozornost pritegnil s predlogom, da bi stranki namesto Ljudstvo svobode rekli – Naprej, mucka! Potem je kajpak pojasnil, da bi se bilo pametno in primerno vrniti k staremu imenu nogometnih navijačev, Naprej, Italija! Ampak Naprej, mucka se lepše sliši, kajne, je pomežiknil premier. In Italijani so dobili kost, ki jo lahko glodajo ves konec tedna.

Neštetokrat se mi je že zgodilo, da so mi kolegi, prijatelji ali znanci mimogrede navrgli, kakšno srečo imam, ker pišem iz Rima. Silvio Berlusconi poskrbi za vedno zanimive zgodbe, so mi skoraj očitali. Če ne on, pa sveti oče, papež, so dodali. Odkar ni več starega papeža, sem odvrnil, za obzidjem komaj kdo skrbi za odmevne novice. Sedanji papež, ki je bolj učenjak kot govornik in igralec, kakor je bil njegov predhodnik, jih odmerja tako, da se na prvo stran lahko prikradejo komaj kdaj. Na italijanski strani pa Berlusconi res poskrbi vsak dan za kaj pikrega, vendar se neslanosti in puhlice ponavljajo iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, tudi iz leta v leto. Že poldrugo desetletje in tudi več.

Da ne bi bilo enolično, sem se ničkolikokrat lotil drugih osebnosti, čeprav jih ni lahko najti v Berlusconijevi senci, in tudi drugih realnosti na Apeninskem polotoku, takšnih vnebovpijočih, ki ob vseh puhlicah in neslanih vicih ne pridejo na vrsto. Pa so me uredniki mimogrede opozorili, da so drugi mediji skupaj z novinarskimi agencijami vendar tudi včeraj in danes pisali – o Berlusconiju. Kaj naj torej storim? Nič, pisal bom o Berlusconiju, kaj pa naj! Neusahljiv vir je, ki privabi pozornost, pa naj naredi karkoli. Tudi tedaj, pravzaprav, ko ničesar ne stori.

Mnenje stare svinje

Kaj pomeni pobuda za stranko z imenom Naprej, mucka? Veliko ali pa tudi nič, so ugotavljali italijanski kolegi. Pomeni, da se premier norčuje iz resnih kritikov in tudi iz svojih somišljenikov, ki ploskajo vsemu, pa naj si Vitez izmisli karkoli. Ljudstvo svobode naj bi se imenovalo Naprej, mucka!? Pokonci so planili stari udje stranke, ki so se zatekli pod Berlusconijev dežnik, ko je po njih pred skoraj dvema desetletjema padala toča, demokristjani in socialisti so se takrat sesuli v prah zaradi korupcije, ki jih je razjedla od znotraj. Berlusconi jih je povabil k sebi, vsi srečni so pohiteli k novemu gospodarju.

Svoje razburjene ljudi je premier hitro pomiril, rekoč, da se vendar samo norčuje, kaj pa naj. Stranka naj se imenuje po starem, tako kot v začetku, ko se nihče ni spomnil bolj pametnega imena, pa so si sposodili vzklik navijačev na tekmah državne reprezentance. Naprej, Italija!

Nasprotnikov ni pomiril, spodbodel jih je k hudi jezi, poskrbel je, da lahko več dni protestirajo in ga kritizirajo, pomagal jim je, da imajo svojim ljudem kaj novega povedati. Glasna in odmevna poslanka Demokratske stranke Paola Concia, prav tista, ki vsako jutro priteče na kavo in rogljiček v naš bar za vogalom, je ves dan jezno komentirala predlog za stranko Naprej, mucka! Tolikokrat je ponovila svoj bes, da so njene besede pograbile tudi svetovne novinarske agencije, ne samo ljudje z naše ulice. Berlusconi je pravzaprav predstavil svoje mnenje o ženskah, se je zasmejala Paola, to mnenje pa je takšno, kakršno je pač lahko mnenje stare svinje.

Pa kaj, ko bodo tudi ljudje iz naše ulice, in ne samo bralci časnikov že jutri pozabili, kar je rekla Paola. Berlusconi pa bo kljub temu prekrstil svojo stranko in se z njo zagnal v novo volilno kampanjo. Vitez trdi, da bo zmagovita, da bo stranka nogometnih navijačev spet tako trdna, kakor je bila v začetku, vse bo lažje brez izdajalcev, ki jim Berlusconi pravi fašisti. Na zadnjih volitvah je zmagal skupaj z Gianfrancom Finijem, dolgo Mussolinijevim naslednikom, ki mu prava trda desnica še zdaj očita, da je izdal duceja, poteptal njegov duh in se preveč približal sredini, Berlusconiju torej, ki ga je najprej objel, potem pa pokopal. Skupaj z njim tudi svetle ideale velikega voditelja, ki ga hoče Vitez zamenjati, nadomestiti, posodobiti njegove ideje. Tako pravijo italijanski analitiki z nasprotnega brega. Vitezov tabor tako in tako misli z Berlusconijevo glavo in bo tako deloval, dokler se vse skupaj ne bo obrnilo na glavo.

Hladen tuš za banke

Z naše plati pa je bržkone veliko bolj zanimivo opazovati, kako Berlusconijeve poteze vplivajo na našo stvarnost in kako na naš dušni mir lahko rušilno deluje ameriška hajka proti Vitezovim puhlicam, navideznim reformam in hvalisanju o najbolj uspešni državi Evropske unije. Skoraj privoščili smo mu, ko je najprej ena in potem še druga ameriška bonitetna hiša znižala oceno Italije, potem je naprej ena in potem še druga ameriška bonitetna hiša sklatila tudi ocene italijanskih bank. Najprej največjih in najbolj globalnih. Banke UniCredit in banke Intesa San Paolo. Prva, ki jo je svojčas zaznamoval njen največji delničar Moamer Gadafi, je močna in vplivna tudi pri nas, za zelo resno banko velja, Američani pa ji z bonitetnimi ocenami, ki so za tri stopnje nižje kot prej, poskušajo rezati vejo. Druga je prav tako navzoča pri nas, tudi ta je resna in velja za zanesljivo in tudi ta moti ameriške strice Same. Očitno jim še ni dovolj, da se je Fiat že prekrstil v Fiad. Ni več Fabbrica Italiana Automobili Torino, ampak je Fabbrica Italiana Automobili Detroit. Sedež ima v Detroitu, proizvodnjo v Chryslerjevih tovarnah v Mehiki, v Italiji pa je sprožila pravi pretres, ko je ta teden oznanila, da izstopa iz industrijske zbornice, in od znotraj ruši stari, utrjeni in obrušeni sistem italijanskega gospodarstva.

Kadar Silvio Berlusconi izreče puhlico o novem imenu svoje stare stranke, skočijo pokonci vsi, ki raje nič ne mislijo. Kakor poslanka Paola iz bara za našim vogalom komentirajo neslane šale. Komaj kdo pa pomisli, da Vitez te puhlice zelo načrtno in preudarno prodaja in podarja, da ljudje ne bi mislili o tem, kako slabo jim gre in vsak dan slabše, da bi se raje jezili na neumnosti, ki se vsak teden proti koncu dogajajo med Ljudstvom svobode. Ne pa na posledice zmotnih odločitev taistih mož in žena iz Ljudstva, ki bo poslej spet stranka Naprej, Italija. Prav zares pa bi lepše zvenelo, kajne, če bi stranko v deželi Bunga-bunga res preimenovali v stranko Naprej, mucka!