Tiskane izdaje
Svetobolje sodobnega sveta se nikakor ne more primerjati s stanjem, ki zaradi neskladja med ideali in resničnostjo, med hotenjem in njegovo (ne)dosegljivostjo trenutno vlada v naši mali Sloveniji. Pri nas je tovrstna bolečina oziroma jeza zaradi tega, kar v zadnjem obdobju povzroča to bolečino, bistveno – in upravičeno – večja.
Takšno neželeno stanje duha, ki se je udomačilo v tej na dobrih 20.000 kvadratnih kilometrih razprostranjeni deželici, odzvanja tudi v zadnji raziskavi, v kateri so oči raziskovalcev, kot že nekajkrat zapored, uprte v Evropo. In v njeno blaginjo.
V (ne)zadovoljstvo z življenjem in njegovo kakovostjo, s stanjem gospodarstva, s trgom dela in z nezaupanjem v nacionalno politiko. Pokazalo se je, da so bili v tokratni raziskavi inštituta Marketagent.com, ki jo izvajajo v izpostavah v Wiener Neudorfu, Münchnu, Zürichu in v Mariboru, drugi v tem letu, čustva in čuti slovenstva razboljeni in razsrjeni do onemoglosti. Do obisti. Upravičeno, seveda. Zaradi stanja, v kakršnem se je znašla naša država in z njo mladi, ki v njej ne vidijo več ne razvojnih, ne zaposlitvenih in ne obetavnih možnosti, ampak ji lahko izrazijo le še svoj zadnji »poklon« – oceno, v kateri se je zaupanje v slovensko politiko znašlo na doslej najnižji točki. Upravičeno?
Takšno vprašanje pravzaprav niti ne potrebuje odgovora. Nanj odgovarja življenjski vsakdan, v katerega je vpeto slovenstvo, nedvoumne odgovore prinašajo stiske, iz katerih, vedno znova in vse bolj intenzivno, išče izhod čedalje več prebivalcev te naše mlade države.
Tistih, seveda, ki niso izrabili nelegitimne priložnosti za unovčenje fiktivnih privilegijev, s katerimi so si posamezniki na račun oropanega »delovnega ljudstva« pridobili premoženje, s katerim so prikrili svojo pravo bit in se prelevili v navidezne odrešitelje naroda. No, in zdaj smo tam, kamor so nas ti tako imenovani odrešitelji, ki so v vmesnem času dodobra poskrbeli za svoje interese, pripeljali.
Nismo v Indiji Koromandiji. Smo v času, ko v nacionalne finančne institucije zaupa manj kot pet odstotkov Slovencev; v obdobju, ko je samo še pol odstotka anketiranih srečnežev prepričanih, da je v tem času preprosto najti zaposlitev; v trenutku, ko le še pet odstotkov slovenstva meni, da je kakovost življenja pri nas na visoki ravni. Zadovoljstvo upada. Bolečina se povečuje.
Pa pri tem ne gre le za svetobolje. Nikakor. Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine je to občutje zaznamovano z neprijetno čutno in čustveno zaznavo, ki je povezana bodisi z dejansko bodisi s potencialno poškodbo tkiva. Zagotovo pa bolečina ni nekaj abstraktnega, saj se, dokazano, pojavlja pri vsakem petem prebivalcu stare celine, najpogosteje v hrbtenici.
Čeprav bi se lahko poigravali z metaforo hrbtenice in ugotavljali, kaj vse je šlo v zadnjih (oziroma prvih) dveh desetletjih vodenja samostojne slovenske države narobe, se velja izogniti tej skušnjavi, ki, o tem ni dvoma, zagotovo še dolgo ne dobila zasluženega epiloga. Zato pa lahko v slovenskem prostoru težimo k izboljšavam v boju z bolečino, ki pesti res veliko ljudi in kvari kakovost njihovega življenja.
Tudi zaradi pomanjkanja osnovnega strokovnega znanja pri obravnavi bolečine, kot so te dni opozorili zdravniki, specializirani za terapijo bolečine. Zaradi te težave samo v Evropi trpi okoli 80 milijonov odraslih, torej dvakrat več, kot je bolnikov s sladkorno boleznijo.
Ne nazadnje tudi zato, ker so študijski programi medicinskih fakultet na to temo vse preveč osiromašeni in pomanjkljivi. Zato so rezultati zdravljenja kronične bolečine slabi, kakovost življenja obolelih vse prej kot dobra, stroški zdravljenja pa bistveno previsoki.
A takšna je danes, očitno, cena bolečine sodobnega sveta. Zaradi tega, kar je svet postal. V posplošenem smislu. Toda še vedno ga je mogoče spremeniti. Na bolje. Brez svetobolja.
