S totega konca: Ne jamramo več

Enigma z delovnim naslovom Čakajoč na Mira je rešena. Eureka! Šele zdaj nam je postalo jasno, kaj ga tako dolgo zadržuje na napačni strani trojanskega klanca. Pa nismo kratke pameti. O, ne. Miro je pač izredno spretno skrival, zakaj še ni dozorel čas za prvi uradni obisk totega konca. Ker išče rešitve. In ne jamra. Da je Slovenec, pa itak vemo.

Tako, dragi Andrej, je zdaj vse jasno?! Miro bo, ko bo prišel na obisk, in to bo baje v začetku marca, na mizo vrgel rešitve. Jamral pa ne bo. In jamranja tudi ne bo poslušal. Zato moramo tudi mi pripraviti vsaj osnutke rešitev, najbolje takšnih, ki bodo Miru všeč, da jih bo lahko bliskovito in brez kakršne koli škode za Dušanove finance vključil v svoj rešilni sveženj. To bo blagostanja! Še Švicarjem ga bomo nekaj dali. Da ne bodo jamrali, če jim bo šlo za nohte.

Da jamranje ni pot do zmage, počasi ugotavlja celo naš Andrej. Poglejmo primer. Ko je luč sveta ugledala novica, da je arabski poslovnež Hilal dvignil roke nad nekakšno franšizno ameriško univerzo na parceli, za časa nepogrešljivega Franca predvideni za gradnjo Mariborskega kulturnega središča, se Andrej javno ni prav nič pridušal. Tega dne je raje na najpomembnejšem fejsbuk profilu v mestu objavil zapis »Bravo orli!« in fotografijo sebe med gledanjem intervjuja z orlom Petrom. Sploh pa, on je parcelo Hilalu prodal že davno tega, resda poceni, zato se zdaj z njo že ne bo ubadal. Hilalu se poslovni načrt pač ni izšel. A bo že preživel. Samo naj ne jamra, kako je za vse skupaj kriva migrantska kriza, saj bi se na totem koncu šolali študenti iz arabskih držav.

Še dobro, da imamo Andreja in njegovega neumornega svetovalca Marka, ki sta se že davno tega dokopala do spoznanja, s kom je treba sodelovati v velikem obsegu. S Kitajci, kajpada. Zato se ne smemo razburjati zaradi številnih potovanj v to daljno deželo, kajti formula je preprosta – več obiskov, več biznisa.

Tako bi vsaj moralo delovati v praksi, ki pa na totem koncu nekoliko odstopa od običajne. Vendar ne mečemo puške v koruzo. Odkar smo slišali, da je zemljišče, kjer naj bi stalo 29 poslovno-stanovanjskih stolpičev, ki bodo v totokončevski zemlji vzklili s pomočjo kitajskih semen, tik pred prodajo, pa sploh ne. Vstopna točka za neevropske rezidente za poslovanje v Evropi, ki bodo v teh stolpičih registrirali podjetje, še nikoli ni bila bližje.

Kakšna blaginja nas čaka, če se bo zamisel našega Andreja spremenila v zlato, si niti predstavljati ne upamo. Na totem koncu bomo cekine od pobranih davkov z lopatami metali v mestno blagajno. Povprečnine od države sploh ne bomo potrebovali. Še vračali jo bomo. Naj se ve, kdo ne jamra. Ter išče rešitve. Slovenci. In na totem koncu nas je takšnih ogromno. Veliko jih hodi na delo celo v Avstrijo. Ker od jamranja pač ne morejo biti siti.