Posredovanja: Ne za moj denar!
Wed, 11.01.2017, 12:00
Posredovanja: Ne za moj denar!
Umetnik je do svoje publike najbolj spoštljiv takrat, ko je ne upošteva.

Pred dnevi sem bil priča debati o eni bolj odmevnih gledaliških predstav minulega leta. Ni pomembno, za katero predstavo je šlo, sam sem bil do vsega skupaj precej indiferenten in zato v pogovoru precej zadržan, je pa mojo pozornost pritegnila podrobnost, argument enega izmed debaterjev. Verjetno predvsem zato, ker ga nisem slišal prvič.

Znanec, ki je bil nad predstavo naravnost ogorčen, ji je očital hermetičnost in nedostopnost. Pa ni ostal samo pri tem. Jezno je trdil, da se njeni ustvarjalci postavljajo na vzvišeno pozicijo, da ne spoštujejo svojega občinstva, ne izpolnjujejo njegovih pričakovanj in da se mu z vztrajanjem v svoji odmaknjeni moralni in estetski kvazisuperiornosti tako rekoč rogajo. In ker je bil podkrepljen z nekaj vrčki ležaka, ga je v končni fazi zaneslo v tisto dobro znano mantro o tem, da je bila stvar narejena za davkoplačevalski, tako rekoč njegov denar in da mu zato res ni treba sedet v teatru in prenašat, da se iz njega delajo norca.

Ta argument sem, kot rečeno, slišal že večkrat. Pa ne samo da sem ga slišal, v malce bolj omiljeni in sofisticirani obliki sem ga tudi prebral: v kritikah, polemikah, celo v poročilih in obrazložitvah raznih strokovnih komisij. Gre torej za precej tipično reakcijo na določen tip umetnosti, pri kateri se je treba vprašati o logiki, ki se skriva za njo. Če je vsak očitek posebej marsikdaj legitimen, pa je samoumevnost te verige argumentov povsem druga zgodba. In povezava med očitkom nedostopnosti ustvarjalca ter njegovim ali njenim nespoštovanjem lastne publike je simptom nečesa, kar sega onkraj konkretnega primera.

Spoštovanje občinstva je lahko utemeljeno zgolj in samo v zvestobi lastnemu umetniškemu prepričanju, kakršnokoli že to je, in ustvarjalec se pri tem, ko kreira, ne sme ozirati na nič drugega. Kdor trdi, da mora umetnost upoštevati pričakovanja in želje tistih, ki jim je namenjena, se v temelju moti. Še več: takšen pogled je lahko zgolj posledica absolutnega nerazumevanja narave umetnosti in njenega etičnega temelja. Ustvarjalci se pri svojem kreativnem početju z občinstvom v resnici ne smejo ukvarjati; do publike so najbolj spoštljivi prav takrat, ko je ne upoštevajo: ta paradoks je temelj umetniške in ustvarjalske integritete. Kdor mu ni zvest, iz polja umetnosti nujno prestopa v polje obrti.

Stvar se seveda spremeni, ko se enkrat dogaja na odru pred ljudmi. Javni nastop je razdajanje, v katerem morajo iti nastopajoči vsakič znova do konca. Če smo na tej točki priča polovičarstvu, lahko tistim, ki so na odru in ki se pod delo podpisujejo, absolutno očitamo nespoštovanje publike. Ampak moj jezni znanec ni besnel nad pišmevuhovsko izvedbo. Bentil je nad tem, da dogajanje na odru ni bilo v skladu z njegovimi pričakovanji; in nad dejstvom, da je bila stvar, ki se mu je zdela nedostopna, vzvišena in hermetična, narejena (tudi) z njegovim denarjem.

Logika naročništva − »stvar je bila narejena z našim denarjem in nam potemtakem mora ugajati« − ter imperativ všečnosti in dostopnosti sta se globoko zasidrala v različne sfere našega skupnega življenja. Radijski uredniki sprašujejo poslušalce, kaj bi radi poslušali, profesorji v šolah trepetajo pred tem, da bi bila snov za dijake (pre)zahtevna ... Sveta jeza naročnika, ki za svoj denar pričakuje točno tisto, kar si je zamislil, je v določenih kontekstih povsem upravičena, v nekaterih drugih pa v resnici predstavlja problem. In ustvarjalci ter ustvarjalke bodo v želji po všečnosti morda res polnili dvorane, ceno tega uspeha v kvantiteti pa bo prevečkrat plačala kakovost.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.



Posredovanja: Ne za moj denar!

Javni nastop je razdajanje, v katerem morajo iti nastopajoči vsakič znova do konca. Foto: John Vizcaino/Reuters

Prijavi sovražni govor