Tiskane izdaje
Mariborčanov ni pognala na ulice in trge zavoženost tovarn, ki je eno od najbolj sistematično industrializiranih mest v nekdanji Jugoslaviji spremenila v materialno in duhovno razvalino. Na ulice so jih katapultirali radarji za merjenje hitrosti avtomobilov. Glede na sporočila protestnikov sicer kaže pritrditi političnim analitikom, da so radarji le sprožili nakopičeno in globlje nezadovoljstvo ljudi. Vseeno je dejstvo, da nezadovoljstva niso sprožili brezposelnost, revščina, brezup, ampak kazni za prehitro vožnjo.
Omejitve hitrosti so sicer veljale že prej, toda prehitri vozniki so morali imeti prav smolo, da jih je doletela kazen. Mehanske naprave za merjenje hitrosti pa ne izvzamejo nikogar in Mariborčani so jih začeli uničevati, kot so delavci v 19. stoletju uničevali stroje, ker so jim jemali delo. Spočetka so jih motili radarji zgolj kot merilci hitrosti in šele pozneje so se lotili župana z očitkom o koruptivnem javno-zasebnem nameščanju naprav. Uničevanju radarjev so sledili protesti z zahtevami po odstopu župana, vseh politikov in pravični družbi.
Bi do protestov, ki so se iz Maribora razširili v druga slovenska mesta, prišlo, če župan ne bi dregnil v tako občutljivo točko, kot so avtomobili? Zakaj je Mariborčane razbesnela ravno županova domnevna koruptivnost v zvezi z merilci hitrosti in ne že prej številna očitana mu koruptivna dejanja? Vodenje mesta so mu celo zaupali za še en mandat. Natančnih odgovorov na ti vprašanji ne bomo nikoli izvedeli. Najbrž so večplastni, ena od plasti pa se zagotovo nanaša na avtomobile. Slovenec lahko prenese marsikatero krivico, nikakor pa ne zakonite kazni za prehitro vožnjo in napačno parkiranje, seveda zgolj v domovini. Zato ni naključje, da so v Mariboru porodili proteste radarji, v Ljubljani pa bi jih lahko lisice na napačno parkiranih avtomobilih. Ljubljanski župan Zoran Janković pozna to psihološko lastnost ljudi, in da se mu ne bi zgodilo podobno kot mariborskemu, se je zdaj lisice namenil umakniti. Če položaj ne bi bil tako resen, bi se iz slovenskega fetišiziranja avtomobila lahko norčevali, tako pa ...
Četudi je ljudem prekipelo ob nebistveni zadevi, ne kaže prezreti, da so se upori in prevrati velikokrat začeli ob nepomembnih dogodkih. Kaj bodo protesti prinesli Sloveniji, je težko predvideti, tolažimo se lahko z upanjem, da v demokraciji niso potrebni nasilni prevrati za to, da bi bili ljudje slišani. Žal smo pretekle dni videli tudi nasilje in žal politiki ne razpravljajo o zahtevah in pričakovanjih protestnikov, temveč nesmiselno lamentirajo o tem, da bi protesti morali biti »prijavljeni«, »civilizirani« in ali je med protestniki več »levih ali desnih skrajnežev«. Ne vidijo ali nočejo videti problema, ki je v tem, da je kapitalizem postal neciviliziran in da nima posluha za civilizirane pobude. Necivilizirani politiki skrbijo le za svoje interese in še malo za strankarske, necivilizirani bančniki nenasitno jemljejo iz javne blagajne, necivilizirani menedžerji si izplačujejo bajne plače in odpravnine, potem ko so zavozili podjetje ... Na kaj asociirajo imena Zdenko Pavček, Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Igor Bavčar, Andrej Lovšin, Boško Šrot, Bine Kordež ... na civiliziranost ali pohlepnost? Se bodo oni in njihovi koruptivni politični strici iz ospredja zapisali v zgodovino kot negativci ali pozitivci? Pa poleg njih z balkanskimi bojevniki vred pravosodje, ki mu je pomembnejša forma od vsebine, ki raven zaščite človekovih pravic meri po kriminalcih in ne po žrtvah. Za odgovor ni potrebna časovna distanca. In na drugi strani je množica brezpravnih, revnih, razočaranih, ki ne verjame, da je kak pošten kapitalist, pošten politik ali pošten bančnik. Obstaja v Sloveniji politik s toliko moralne čistosti, da bi šel brez strahu pred protestnike in jih nagovoril, kot so v zgodovini storili kakšni vladarji, da so pomirili razjarjeno množico in ji vlili upanje? Ni ga, zato tega tudi nobeden od njih ne poskuša. Ne zato, ker bi jih bilo sram ljudem pogledati v oči, kajti oni lahko zrejo v ljudi z najnedolžnejšim pogledom in ob tem mrtvo hladno lažejo, ampak zato, ker jim ni mar ali pa se bojijo zase. Še na policiste – s tistimi rdečimi nageljni na prsih, z 800 evri plače in njihovimi mamami med protestniki – se ne morejo zanesti. Vtis je bil, da bodo policisti zdaj zdaj prestopili in branili šibkejše. Pa potem? Bi politiki v svoj bran poklicali vojsko? So politiki sploh na strani ljudstva in koliko avtonomije so ohranili v svetu, ki ga usmerjajo nadnacionalne politične organizacije in korporacije? Njihova politika je osredotočena na zategovanje pasu in vcepljanje krivde ljudem, kot da so zaradi zapravljivosti, nesposobnosti in lenobe krivi za sedanji položaj. In to ljudem, ki so že izgubili službo ali pa živijo v nenehnem strahu, da jo bodo; ljudem, ki se počutijo kot človeški presežek, brezvredni, odvrženi, izdani. Ljudem, ki bodo NLB spet plačali 375 milijonov evrov in NKBM 200 milijonov, medtem ko njihovih propadajočih podjetij in življenj nihče ne dokapitalizira. Samo za ilustracijo: ljubljanska univerza je lani iz proračuna dobila 248 milijonov evrov.
Pa vendar – in to je poleg avtomobilov drugi paradoks – ljudje volijo prav te in prav takšne politike, proti katerim protestirajo. Če zdaj vržejo Kanglerja, ni rečeno, da ga ne bi kmalu znova izvolili za župana, poslanca ali, zakaj ne, za predsednika države. Kot smo že imeli priložnost doživeti, Slovenci politikom, ki so jih razočarali, na volitvah najprej obrnejo hrbet, takoj zatem začnejo s temi padlimi angeli sočustvovati, nato simpatizirati in jih ob prvi priložnosti vrnejo v politična nebesa. Nazadnje je bil takšne kazni volivcev in kmalu zatem njihove milosti deležen Borut Pahor. Kot predsednik vlade je popeljal to ljudstvo, ki je zdaj na ulici in ga je izvolilo za predsednika države, v najgloblje brezno dotlej. Za predsednika države ga ljudje niso izvolili zgolj zato, ker so padli na njegovo pozerstvo in menili, da jih bo po pakiranju nogavic in pleskanju razumel, ampak tudi zato, ker ga je podprl aktualni predsednik vlade. Do glasov volivcev je torej Pahorju pomagal premier, proti kateremu prav tako protestirajo. Oba nekdanja partijca – bodisi Ideji vdana iz prepričanja bodisi iz preračunljivosti, eden je romal v Jajce, drugi je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije – pa imata na svoji strani cerkev. Kot uči zgodovina, cerkev sklene pakt z vsakomer, če si obeta koristi. Politiki pa z njo in med sabo ravno tako. Zato jim ljudje ne verjamejo – in jih vendar volijo.
Kanec upanja, da so ljudje doumeli igro, ta čas obstaja. Če bodo protesti ob pregovorni ignoranci politikov izzveneli v prazno, bo to pomenilo, da gre pri vsem skupaj vendarle predvsem za avtomobile. Ko bodo politiki to zaznali, bodo še znižali kazni za prometne prekrške, omogočili parkiranje po pločnikih, zelenicah in otroških igriščih, splačalo pa se jim bo tudi poceniti bencin – in tako bodo zadovoljno vladali do konca svojih dni, tudi še po tem, ko si bodo do konca prigrabili preostanek državnega oz. narodovega premoženja in z narcisoidnim nastopaštvom obrabili vse kamere in fotoaparate.
