Tiskane izdaje
»Še nikoli nisem videl česa takšnega!« se je čudil Huang Zhangrong, drvar iz okrožja Pingtang v kitajski pokrajini Guizhou. »To je nekakšen ogromen železni vok!« je drvar opisal FAST, okrogli teleskop s premerom 500 metrov (Five hundred meter Aperture Spherical Telescope), ki so ga začeli uporabljati v nedeljo.
To, kar se je drvarju zdelo kot velikanski vok, je najsodobnejše oko, ki gleda globoko v vesolje in išče pulzarje (vesoljska telesa, ki zasijejo v natančnih intervalih), gravitacijske valove in, seveda, vesoljce ali kakršnakoli znamenja, da ti v resnici obstajajo.
Nad vsem tem že od nekdaj lebdi vprašanje, zakaj sploh iščemo vesoljce, in to vprašanje je prav tukaj v Guizhouu dobilo pravo razsežnost. Kaj lahko »nebeško oko«, vgrajeno v najrevnejšo kitajsko pokrajino, vidi v vesolju, ko celo na Zemlji ne prepozna pravih problemov, in kakšen skupni jezik lahko obstaja med nami in neko daljno civilizacijo, ko se celo med seboj ne razumemo tako dobro, da se ne bi še vedno medsebojno vojskovali?
Medtem ko se vprašanje, zakaj naj bi šli tako daleč, postavlja od trenutka, ko je znanost pogledala v nebo, resnost, s katero Kitajska preverja, kaj se dogaja med zvezdami, veliko bolj dokazuje to, da je država v resnici velika sila, kot daje vedeti z orožjem in celo gospodarstvom. Seveda pa se v takšnih projektih, kot je FAST, skriva tudi želja, da bi bil kitajski predsednik prvi človek, ki bi se po telefonu pogovarjal z vesoljcem, kar lahko v tem trenutku jemljemo zgolj kot šaljivo metaforo vesoljske prevlade.
Veliko pomembnejše je, da je azijska sila odprla znanstveno oko, v katero bo vložila velikanska sredstva, proti neznanemu prostranstvu zato, da ji Veliki zid ne bi zapiral pogleda v prihodnost, da ji lastna zgodovina ne bi vsiljevala prepričanja, da je edinstvena, in konec koncev tudi zato, da bi se izognila pasti samoosamitve, pred katero sta se znašli tudi Amerika in Evropa. Ta veliki vok, v katerem bi drvar, če bi lahko odločal, najraje skuhal riž za vse lačne ljudi v njegovi pokrajini, se bo pravzaprav obračal k splošni človeški drugačnosti, in to z vprašanjem, zakaj sploh obstajamo takšni, kot smo, in kako naj obstanemo kljub lastni samouničevalnosti.
Absurdno je, da se poseže po zidovih in samoosamitvi takrat, ko se družba ustraši zase, za svojo identiteto in obstoj. Samo v srečanju z drugimi in drugačnimi lahko najdemo odgovor na vprašanje, kdo smo in kako lahko postanemo boljši, sodobnejši in vitalnejši.
»Predstavljajte si, da bi se vrnili 200 let v preteklost in pokazali Evropejcem devede,« je dejal Sun Kwok, profesor z Univerze v Hongkongu. »Še sanjalo se jim ne bi, kaj je to. Če je torej določena civilizacija deset tisoč ali milijon let starejša od naše, si ne morete predstavljati, kako zelo smo si različni.« Morda celo tako, da nas oni opazujejo s teleskopom, mi pa še vedno nimamo tehnologije, s katero bi jih lahko odkrili, je povedal Kwok.
Ni pomembno, ali vesoljci obstajajo, sicer pa je to zadnje, kar išče kitajski FAST. Ključno vprašanje je, kaj smo mi in kaj je naš skupni jezik. Odgovora ne bomo našli pod posteljo. Pa tudi ne za omaro. Ta odgovor je vedno v neskončnem breztežnostnem prostoru, kjer je naš um sposoben prepoznati sebe v nečem, kar je v kitajskem voku podobno vesoljcu.
