Tiskane izdaje
Klofute, s katerimi se je poslanec skrajne desnice pred televizijskimi kamerami spravil na kolegici iz grškega parlamenta, ki so jih pretekli teden še enkrat prikazali na malih ekranih po vsej Evropi, različnim ljudem pripovedujejo različne stvari, najbrž pa so za vsakega od njih opozorilo, kako silovito lahko sedanja kriza razvnema politične strasti.
Te strasti so že razvnete, čeprav se, vizualno gledano, ne kažejo tako drastično, kot smo videli na posnetku politične razprave v studiu grške televizije. Najbolj mirno, vsebinsko gledano pa nič manj silovito se seveda kažejo pred glasovalnimi skrinjicami, kjer so evropski volivci v manj kot letu dni s položaja odstranili okoli enajst vlad oziroma, če se izrazimo še nekoliko bolj natančno, vsako, ki je morala ali želela na volitve. Zelo dramatično deluje silovit vzpon skrajne desnice v takšnih državah, kot sta Nizozemska ali Francija, je pa hkrati popolnoma jasno, da močno pretiravajo vsi tisti, ki v tem pojavu vidijo podobnosti z zloglasnim desetletjem tridesetih let prejšnjega stoletja. Ne glede na to, na koga in koliko današnja skrajna desnica deluje odvratno, pa kljub temu nima ključnih podobnosti s tistimi ubijalskimi in zelo učinkovito organiziranimi gibanji skrajne desnice, ki so preplavila evropska območja tistega časa, od nemškega in italijanskega dalje. Danes so to predvsem ksenofobična gibanja, usmerjena proti priseljencem, zlasti muslimanskim. Nekaterim med temi gibanji ne manjka nasilnosti, vendar pa si celo takšni, kot je, denimo, grška skrajna desnica, ne zaslužijo pridevnika nacistična. Za takšen status jim še veliko manjka: od ideologije do organizacije in celo koreografije.
S tem pa seveda še zdaleč ni rečeno, da si politični premiki na majavih tleh krize ne zaslužijo tako opazovanja kot analize. Vendar pa je, kot se zdi, pri tem ključno ne le spremljanje tega, kam se pomika politično prizorišče posamične države, temveč je treba iskati tudi odgovore v zvezi z morebitnimi povezavami med krizo in dogajanji na širšem prizorišču. Ob tem pa je možno in celo potrebno raziskati tudi to, ali obstaja kakšna povezava med temi dogajanji in diagnozo o nastanku krize. Pa tudi, ali obstaja kakšna povezava med temi dogajanji in ukrepi, ki se jih uvaja kot odgovor na krizo.
Sicer pa ni dvoma, katera od različnih diagnoz krize prevladuje na evropskih tleh. To je nemško videnje, ki ga občasno – posredno ali neposredno – navajajo funkcionarji te države. Najnovejše v nizu tovrstnih pojasnjevanj izvora krize navaja visoki funkcionar finančnega ministrstva v Berlinu. Po njegovem mnenju so krizo izzvali ekspanzivne politike in slabi fiskalni položaji, ki so povzročili sedanje probleme velikih dolgov in majhne konkurenčnosti.
Omenjena diagnoza zveni preprosto in celo logično, vse dokler se ne začnejo postavljati podvprašanja. In dokler ne pogledamo, kaj manjka v tem poročilu. Gre za to, da ni mogoče razbrati, kako so države v slabem fiskalnem položaju prišle do tega, da vodijo ekspanzivne politike. Od kod so dobile denar za takšno ravnanje? Povedano z drugimi besedami, torej po tej diagnozi izvora krize ne obstajajo posojilodajalci, kaj šele posojilodajalci, ki bi lahko bili neprevidni in celo nori ter zaradi tega tudi soodgovorni za težave.
Ni treba, da je človek cinik, da bi opazil skrite interese za takšnimi diagnozami izvora krize, v katerih posojilodajalci ne obstajajo, kaj šele, da bi igrali kakšno pomembno vlogo. Nemčija je v več oblikah največja posojilodajalka v izmenjavi z drugimi članicami tega območja (prek evropske centralne banke v Frankfurtu). Njene komercialne banke so na veliko in pod neverjetno ugodnimi pogoji kreditirale tudi države slabih fiskalnih položajev (s tem ko so vlagale v obveznice teh držav), pa tudi zasebne banke zunaj meja države, ki so se, vse dokler niso popokali baloni precenjenih nepremičnin, evforično spuščale v financiranje gradnje hiš in stanovanj (Španija, Irska). Za državnega funkcionarja, ki govori o krizi, seveda ni primerno, da bi svoje rojake razglašal za sokrivce. Še zlasti ko gre za rojake, katerih velik denar se je v tej krizi znašel na kocki.
Dejstvo pa je, da je ta, milo rečeno, enostranska diagnoza izvora krize v evropskih razsežnostih očitno povzročila pomembne politične posledice. Za kaj gre, je mogoče razbrati že iz besednjaka: jedro, obrobje, sever, jug, klub, četrti rajh itd. Kriza je vse te pojme pripeljala v politično besedišče evropskega prizorišča. Z besednjakom in seveda z vsebino: o marljivem, vestnem in odgovornem severnemu jedru evrskega območja in o lenem, nevestnem in neodgovornem južnem obrobju. Če seštejemo in sortiramo nešteto teh ogorčenih besed, se zdi, da se je v politiko vrnila zelo stara in nekdaj ena od osrednjih političnih idej tako imenovanega srednjeevropskega območja. Ideja o tem, da se vrednost ljudi pospešeno manjša, s tem ko se iz Berlina pomikamo proti jugu in jugovzhodu.
Seveda je res, da so ljudje v državah evropskega severa bolj produktivni od prebivalcev držav na evropskem jugu. Mimogrede povedano, pa se po merilih konkurenčnosti evropski vrh ne začne v Berlinu. Po najnovejši raziskavi svetovnega gospodarskega foruma so na vrhu tega seznama Švedska, Finska in Danska. Raziskava, ki so jo opravili po merilih lizbonske deklaracije, je v drugo skupino uvrstila Nemce, Britance, Nizozemce in še nekatere druge, pa tudi takšne dolžnike z evropskega obrobja, kot so Irci. Romuni, Bolgari in Grki so bili resda uvrščeni v najnižjo, četrto skupino na tem seznamu. Najverjetneje pa vse to ni povezano s sedanjo krizo, saj vemo, da obstajajo ogroženi dolžniki v vseh skupinah evropskih držav, uvrščenih po konkurenčnosti (razen v nordijski skupini). Kako naj bi sicer, če ne bi bilo tako, pojasnili dejstvo, da je kriza izbruhnila na ameriškem območju, saj je omenjena raziskava pokazala, da so Američani (v letu 2010) konkurenčnost v primerjavi z Evropo povečali z 20 na 25 odstotkov. In tako kot nizka konkurenčnost sama po sebi ne pojasnjuje, zakaj država zdrsne v dolgove, ki jih ni sposobna odplačevati, tudi visoka konkurenčnost ni jamstvo, da imajo finančniki v takšni državi superiorno pamet, zaradi katere so imuni na spodrsljaje pri odločanju, v kaj bodo vlagali svoj denar. Kakršnokoli povezovanje te krize s politično idejo o neenakovrednih Evropejcih ni le grdo, temveč tudi povsem nesmiselno.
Vemo, da ne obstaja način, kako bi lahko z določenimi številkami ali odstotki prikazali stopnjo odgovornosti prej omenjene diagnoze za grobo retoriko v razpravah evropskega jedra in obrobja. Prav tako kot je nemogoče z določeno stopnjo zanesljivosti trditi, da bi bil rezultat bolj poštene in celovite diagnoze izvora krize zmernejša retorika na evropskem prizorišču. Dejstvo pa je, da hujskaška narava sedanje retorike vsekakor ovira sprejemanje najboljših ukrepov za premagovanje krize. Pogosto je slišati, da kateri od teh ukrepov politično ni sprejemljiv, pa čeprav je gospodarsko še kako upravičen. Morda bi nekatere od teh ukrepov celo sprejeli, če ne bi na prizorišču prevladovala slika o marljivih, vestnih in pravičnih ljudeh z ene strani ter lenih, nevestnih in neodgovornih z druge strani. Seveda tudi tega ni mogoče vedeti, očitno pa je nekaj shizofreničnega, če se zahteva pomoč za določenega dolžnika, hkrati pa se tega dolžnika razglaša za nekoga, ki si ne zasluži pomoči. Po svoje se zdi logična domneva, da bi politiki lažje sprejemali odločitve, javnost pa bi te odločitve lažje prebavila, če jih razglašali za podporo domači banki, ne pa za podporo neki neodgovorni državi z evropskega juga.
Če lahko verjamemo takšnemu finančniku, kot je George Soros, potem obstaja v tem primeru zelo veliko upravičenih razlogov za ugotovitev, da so za to krizo najbolj odgovorni posojilodajalci. In to bolj kot so bili odgovorni za krizo, ki je po svetu pustošila leta 1982, ko so posojilodajalci, tako kot to počnejo tudi zdaj, poskušali vso odgovornost za nastale težave prevaliti na dolžnike. Sedanja kriza je seveda posledica hitrega preobrata, s katerim je ameriška politika obresti pognala v nebo. Z naknadno velikansko podražitvijo takratnih posojil so namreč dolžnike spravili na kolena (vključno z nekdanjo Jugoslavijo). Čez nekaj let pa so nato države posojilodajalke spoznale, da z uničevanjem dolžnikov ne dosegajo svojih ciljev, zato so sprejele ukrepe (Brady Bonds), s katerimi so jih razbremenile dobršnega dela teh bremen. Če je pravilna ocena Georgea Sorosa, ki trdi, da je za sedanjo krizo center še veliko bolj odgovoren, kot je bil za krizo leta 1982, potem bi lahko za citirano prevladujočo diagnozo rekli, da trpi za nečem, kar je še veliko huje od enostranskosti. Gre za to, da se skriva in se izogiba odgovornosti.
Preobrat v premagovanju krize po letu 1982, ki je načela socialistične države (Poljska je prva objavila, da ne more odplačevati dolgov) in hudo prizadela največje dele takratnega tretjega sveta, je nastal ob vstopu v drugo polovico omenjenega desetletja. Takrat so vso skrb namenili stanju dolžnika. Vsaj koledarsko gledano se zdi, da je tudi za evrsko območje napočil trenutek za podoben preobrat. Preobrat od ukrepov, ki počivajo na iluziji, da je možno kreditiranje brez tveganja. In preobrat od s tem povezane propagande o lenem in nevestnem dolžniku, ki je menda edini krivec za vse to, kar je doletelo območje evropskega denarja.
