Trendi: Nekoč sem bil begunec

Begunska in priseljenska kriza spodjeda tako opevano idejo o odprtosti meja Evrope in zelo konkretno preizkuša vrednote Evropejcev, pri čemer je prvo vprašanje, ali so ukrepi začasni ali pa bo nadzor trajno poostren. Toda osrednja dilema ostaja, kako integrirati ljudi, ki prihajajo. Migrantski tokovi se ne bodo ustavili, lahko se samo preusmerijo, Evropa se slepi, če misli, da se lahko zapre. Morda bomo sedanji čas pomnili kot začetek multietnične Evrope.

Nekoč sem bil begunec, je bil pred leti slogan kampanje ene od nordijskih držav. Z njo si je prizadevala razgraditi predsodke o prišlekih in iluzije tem, da migracije ne obstajajo od nekdaj, da ni vsakdo od nas od nekod prišel. Potrebna je pametna politika in treba je zaobrniti aktualno toksično zgodbo. Težko bi ne opazili, da so migranti nosilci razvoja, kar velja za večino multietničnih, multikulturnih družb na svetu – vendar je veliko odvisno od načina, kako jih sprejmeš, in od sposobnosti, kako jih integriraš, komentira generalni direktor Mednarodne agencije za migracije William Lacy Swing. Je Američan in kot tak najbolj poklican za razlago pozitivnih učinkov priseljevanja. Združene države so država priseljencev, med nobelovci in izumitelji patentov jih je največ tujih korenin. Swing, srečala sva se ob nedavni mednarodni konferenci na Bledu, je pripovedoval o migrantih, ki prinašajo nove ideje, širijo obzorja, z malimi in srednjimi podjetji ustvarjajo delovna mesta.

ZDA so priseljenska država in priseljenska bo postala tudi Evropa, ta se lahko veliko nauči od Američanov. Medtem ko je Evropa sebe vedno razumela kot trdnjavo in so bili prišleki venomer državljani drugega reda, je multikulturalizem Združenih držav Amerike drugačen. Različnost je zanje obogatitev. Vedo, da so multietnične družbe dobrodošle tudi ekonomsko, čeprav je proces integracije težaven in dolgotrajen in so potrebne tudi investicije v izobraževanje. Hkrati ko tukajšnje vlade vznemirjajo zlasti kulturne posledice priseljevanja, pa lahko Evropa vzdržuje sedanjo raven blaginje samo s priseljevanjem. Skrb za ostarele, ki je čedalje obsežnejši sektor razvitih zahodnih družb, marsikod temelji izključno na priseljenski delovni sili.

Evropa pozna različne modele multikulturalizma, vsi so odpovedali. Velika Britanija je poskušala z enakim izhodiščem v političnem sistemu za različne etnične skupnosti. Francija je zavrnila multikulturalizem kot politiko in favorizira asimilacijo. Nemčija je priseljence obravnavala kot outsiderje, ločene in neenake, med tremi milijoni ljudi turškega rodu v Nemčiji jih je peščica lahko dobila državljanstvo. Vse tri družbe ostajajo fragmentirane, manjšine v vzporednem svetu.

Z aktualno krizo je celina pred izzivom zgodovinske preobrazbe tukajšnjih družb. Razjeda jo strah množic, in to je največje dušilo svobode. Nemara pa ne potrebujemo izobraževalnih programov samo za begunce in priseljence, potrebujemo jih tudi za evropske državljane, da bi spoznali, da so migracije ključno vprašanje našega časa in priseljenci stvarnost. Vprašanje ni, ali Evropa lahko integrira prišleke, vprašanje je, kako bo to naredila. Sicer je z njo konec.