Moje življenje je bilo takšno, da ne ustrezam visokim moralnim standardom, ki jih po novem za javne funkcije postavljajo mediji. Kmalu bo zvezni predsednik moral hoditi po vodi in nato ga bodo še spraševali, ali ga ni kdo subvencioniral pri pridobivanju te zmogljivosti,« je sredi afere z nemškim predsednikom Christianom Wulffom glede svoje vrnitve v politiko povedal Joschka Fischer. Kakor da mora biti vsakdo, ki se poteguje za visoko politično funkcijo, brezmadežen. Življenje legende Zelenih je bilo razgibano, nekdanje nasilno vedenje na frankfurtskih ulicah je bremenilo njegovo opravljanje funkcije vodje nemške diplomacije.

Afero Wulff – začela se sredi decembra z razkritjem zamolčanega posojila, ki ga je za nakup hiše dobil od žene nekega bogataša – je spremljalo filigransko brskanje medijev za vsako kočljivo podrobnostjo. Kje je spal na počitnicah, kako si je kupil avto, kdo oblači njegovo ženo? Čeprav je bilo kar nekaj očitkov privlečenih za lase, se je na koncu izkristalizirala slika politika, ki je bil pravi lovec na priboljške in je kot povzpetnik užival v svetu bogatašev. Ti so mu radi delali usluge. Najbrž skoraj nič ni bilo onstran zakona, a zgolj videz, da bi se utegnil osebno okoriščati s politično funkcijo, je moral zadoščati za odstop.

Ko je bral odstopno izjavo, se je obregnil ob vlogo medijev. Hotel se je predstaviti kot njihova žrtev. Toda: celotna nemška medijskega scena, od bulvarskega kričača Bilda do resnobnega FAZ, je bila v obravnavi škandala enotna. Na koncu Wulff niti v lastnem strankarskem taboru ni imel skoraj nikogar, ki bi ga bil pripravljen javno zagovarjati. Ker je politični razred vsaj potihoma solidariziral z njim – šele na koncu so se pojavile zahteve po odstopu –, so mediji z vztrajnim brskanjem, ki je pripeljalo do začetka tožilskega postopka, omogočili, da afera ni poniknila. Tako so postavili nove, še bolj visoke standarde za politiko, kakršni so Wulffu in očitno tudi Fischerju neljubi.

Kje je meja, čez katero politik ne sme, je tudi v Nemčiji nejasna. V veliko drugih državah najbrž kar zamahnejo z roko, kadar se zgodi takšen škandal, ki bi v Nemčiji pripeljal do odstopa. Nekdanja socialdemokratska zvezna ministrica za pravosodje je odstopila, ker je Georgea Busha primerjala z Adolfom Hitlerjem. Svež je še spomin na nekdanjega obrambnega ministra Karl-Theodorja zu Guttenberga in njegov napol prepisani doktorat. Da bi nekdanje naveze (kupčije) Nicolasa Sarkozyja s podjetniki bile lahko vzrok za njegov odstop, je nepredstavljivo. Dežela bunga-bunga na Apeninskem polotoku je zgodba zase. Še marsikje drugje ne bi škodovalo, če bi vodilni politiki sredi škandalov raje prevzeli odgovornost, kakor da razpredajo o zarotah. Če je vsiljevanje nemških pravil javnofinančne solidnosti Evropi vsaj nekoliko neprijetno, za širjenje standardov obravnave visokih politikov onstran nemških meja ne bi smelo biti zadržkov.

Christian Wulff Foto: AFP