Nemška unija

Če se bo Evropska unija (EU) kdaj preimenovala – če ne bo prej izdihnila –, potem se ne bi pretirano čudil, če bi se v Nemško unijo. In pri tem bi utegnila imeti vsaj stransko vlogo tudi nemška avtomobilska industrija.

Če je takšno poigravanje z imeni malo utopično, je pri vsem tistem, kar je in kar pomeni nemška avtomobilska industrija, precej drugače. Dejstva so nesporna. V približno desetih, petnajstih letih so Nemci skoraj povozili vse druge. Ne gre le za to, da letos na domačem trgu prodaja novih avtomobilov tako rekoč cveti (plus štiri odstotke v desetih mesecih), kar je ob vsem drugem verjetno posledica lanskega minusa, da je za vsako avtomobilsko tovarno bistveno, da ji gre dobro prav doma, in da je nemški avtomobilski trg daleč največji ter najpomembnejši v Evropi. Nesporno je, da je večina nemških avtomobilskih hiš – izvzemam kölnski Ford in rüsselsheimski Opel, ki ju v Nemčiji tako in tako nimajo za čisto svoja – na tujih trgih zelo uspešna. Pa ne le na Kitajskem, kjer so tako rekoč vsi, ampak tudi v Evropi, Severni in Južni Ameriki, številnih azijskih državah, verjetno celo v pozabljeni Afriki. In gotovo ni mogoče spregledati, da je nemška avtomobilska industrija izjemno močna oziroma uspešna v dražjih oziroma višjih avtomobilskih razredih, tistih, v katerih veliki večini tekmecev (kolikor jih pač je) posel ne gre pretirano dobro od rok. Očitno je, da so našli pravo formulo uspeha, ki temelji na zanesljivosti, preverjeni in hkrati napredni tehniki, nekakšnem univerzalnem oblikovanju, kakovostnem servisu in končno tudi sprejemljivih cenah.

Nemško gospodarstvo in z njim avtomobilska industrija res nista stoodstotno zdrava, a veliko bolj kot vsa druga večja evropska gospodarstva. Trg oziroma kupci to znajo in zmorejo ceniti. Morda pa Nemška unija le ni tako velika utopija ...