Trendi: Nemški duh

Ta ista Nemčija, ki je je bil v grški krizi en sam egoizem − njene ponižujoče zahteve in način, kako jih je uveljavila, so, z besedami Joschke Fischerja, kazali »vrnitev grdega Nemca« −, zdaj vzklika sirskim beguncem dobrodošlico. Država, ki je pred šestdesetimi leti prozvedla begunce, ponuja azil prosilcem mednarodne pomoči. Vlada, ki se je v krizi oklepala fiskalne dogme, zaradi humanitarnosti krši pravila, ki jih je bila sama podpisala z dublinskim dogovorom.

Kar se dogaja, ne negira pretekle krivde in ne spreminja Nemčije, toda pomaga razumeti zgrešenost protinemških predsodkov, ki jih kot mehansko litanijo povzemajo tisti, ki niso nič manj brezbrižni do množic, izstopajočih iz vlakov v Münchnu, je te dni pisal Claudio Magris. In bilo bi preveč cinično, če bi razloge za sprejem beguncev zvedli na demografijo. Upadanje rojstev med vsemi v Evropi najbolj vznemirja bogato Nemčijo, demografsko vprašanje je travma kanclerke, ki v trendu prepoznava nemški zaton. Pa vendar ne gre samo za to. Državljani so se izkazali še bolj, kot politika, mnogo preden se je zganila ona, so se sami od sebe odzvali ljudje. Spontanosti tolikšnih razsežnosti ne pomnimo, povezana je s solidarnostjo in ideologijo univerzalizma o enakosti vseh ljudi.

Nisem zelo presenečen, presenečen sem, da so nad »novo Nemčijo« vsi drugi presenečeni, pravi filozof Markus Gabriel. Govori o kozmopolitski Nemčiji v kantovskem smislu, stare Nemčije je bilo konec z revolucijo leta 1989, »z združitvijo smo definitivno postali država priseljencev«. »Nemčija samo živi skladno z evropskimi načeli, hkrati ima stabilno vlado, ki je ta izbira politično nič ne stane.«

Kaj je nemško? Težavne nacionalne identitete in sploh to, koliko razumemo države, ki niso naše, so večno vprašanje. Ali poznamo Nemčijo in o kateri Nemčiji govorimo, je v eseju o nemški identiteti problematiziral pisec, akademik Keith Botsford. O tisti Tacita ali Karla Velikega, Lutra ali Goetheja, weimarske Nemčije, Hitlerja ali Merklove? Ko je Marguerite Yourcenar bežala na Zahod, pred katero Nemčijo je pobegnila? Esenco dvojne nemške nravi najbolj povzame Faust, piše Botsford.

Begunska kriza je pokazala najslabše, kar premore celina, postala je simbol politične krize Evrope. Medtem ko Nemčija letos pričakuje 800.000 beguncev, britanski premier vije roke zaradi 30.000 prošenj za azil; razlaga o »rojih«, ki prihajajo na Otok. In vendar je David Cameron, ne Angela Merkel, ta, ki je vsaj deloma odgovoren za vojno v Libiji. Podobno je Francijo ohromil strah. Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen tačas bolj malo govori − ji niti ni treba. Kje so generozni Britanci in Francozi, ki so se tolikokrat izkazali in odprli vrata ljudem v stiski? Vzhodnoevropska politika, ki bi sprejela samo belopolte, kristjane, pa je sploh fašistična.

Po ocenah Deutsche Bank bodo begunci stali več kot sedem milijard evrov. Najbrž je Nemčija edina, ki si to lahko privošči. Pravi izziv ni sprejem, je integracija prišlekov: treba jih bo naučiti jezika, izšolati, omogočiti zdravstvo, zaposlitev. Kar gledamo, pa je najpomembnejša fronta evropske politike, pomeni ali zlom ali rešitev evropske ideje. Zato je pogled na evropsko Nemčijo edino upanje.