Tiskane izdaje
Dvoje glasovanj, avstrijske volitve in italijanski referendum − politična Evropa je z zadržanim dihom čakala ene in druge izide − se je izteklo presenetljivo. Vemo, industrija merjenja javnega mnenja je postala nezanesljiva, in vendar ne v Avstriji ne v Italiji ni bilo pričakovati takšnega rezultata. Reforma Mattea Renzija je bila poražena s skoraj dvajsetodstotno razliko v glasovih, 72-letni Alexander Van der Bellen je gladko zmagal, volivci so videli onkraj širokega nasmeha vodilne figure svobodnjakov, stranke, ki so jo ustanovili nekdanji nacisti.
Poraz sprememb v Italiji, ki ne mara sprememb, je bil pričakovan, rekordna volilna udeležba in količina zavrnitve ne. Razen tega je imel italijanski premier nekaj prednosti: za uspeh bi potreboval samo en glas navadne večine; na referendumsko vprašanje o zmanjšanju števila politikov in cenejši politiki je bilo težko odgovoriti z ne; etablirani mediji so podpirali reformo; navsezadnje se je vlada zanašala tudi na glasove italijanskih državljanov v tujini, pričakovali so, da se bo referenduma udeležilo milijon, morda dva milijona volivcev, in ti volivci bodo večinoma podprli ustavne spremembe. Renzi ne bi bil prvi, ki bi zmagal z glasovi iz tujine.
Toda nezadovoljstvo Italije je veliko in politični kapital odhajajočega premiera je majhen. Kronična nestabilnost je povezana z italijansko zgodovino in pozno združitvijo, vendar je Italija tradicionalna država. Ustava je zanjo temeljno vezivo, ki združuje, ko se dotakneš ustave, je vedno problem. Italijanska referendumska zgodba je bistveno bolj kompleksna od avstrijske, ki je zaključila dolgo, izčrpavajočo, skorajda enoletno volilno kampanjo. Rezultat predsedniških volitev je prelepo presenečenje.
Izid v dveh sosednjih državah je pomemben tudi za Slovenijo, čeprav je v dvostranskih odnosih praviloma več kontinuitete kakor sprememb. Posebej občutljiv je za slovensko manjšino, a tokrat je novica pozitivna. Poraz skrajnega desničarja v Avstriji je prinesel koroškim Slovencem olajšanje, svobodnjaška stranka za manjšino nikoli ni pomenila nič dobrega. Zvezni predsednik ima resda ceremonialno funkcijo, vendar je občasno igral pomembno vlogo. Pomnimo izjavo Heinza Fischerja med tukajšnjim obiskom leta 2011, pokazal je vsaj kanec razumevanja za slovensko stališče o nasledstvu avstrijske državne pogodbe: »... Če bo notifikacija, jo bomo vzeli na znanje.« Od Norberta Hoferja bi slišali vse kaj drugega.
Poraz reforme v Italiji ni slaba vest za manjšino, ki je bila zaskrbljena zaradi negotovosti, povezane z njihovim zastopstvom v rimskem parlamentu. Propadli predlog bi ukinil pokrajine, slovenska narodna skupnost v parlamentu ne bi več imela zajamčenega predstavnika. V vseh štirih pokrajinah, ki jih večinoma upravlja Demokratska stranka, je prevladal referendumski ne. Slovenci so imeli v povojnem obdobju vedno svojega senatorja palači Madama. Z odpravo pokrajin in novim volilnim zakonom ne bi bilo več možnosti za manjšino v poslanski zbornici, v drastično okrnjenem, stočlanskem senatu še toliko manj.
