Tiskane izdaje
Zadnjih deset dni je obeležilo dvoje novitet v svetovnem dogajanju. Prva sliši na ime Pokemon in ljudje se zgražajo nad tem, kako odrasle osebe lovijo virtualno bitje ter se pri tem sprašujejo, ali gre lahko ljudska degeneriranost še nižje. Einstein je izjavil, da sta samo vesolje in človeška neumnost neskončna, pri tem pa pripomnil, da za prvo ni ravno prepričan. Osebno menim, da je Pokemon pravzaprav še ena modna muha, ki bo prej ali slej minila. Preživeli smo že hujše in če se ljudje sprostijo in zabavajo ob lovljenju rumene podobe ter pri tem pazijo na svojo varnost in varnost ostalih, upajoč, da bo trend po nekaj mesecih zamrl, naj jim bo zaradi mene.
Druga stvar je bolj resna. Ko sem se zbudil prejšnjo soboto, mi je žena povedala, da se je v Turčiji zgodil vojaški udar. Najprej sem preveril nekaj spletnih strani, potem sem pogledal še po socialnih omrežjih. Izjemno me je presenetilo obnašanje ene in druge strani. Medtem ko so podporniki Erdoğana navijaško pisali o njem, so njegovi nasprotniki hujskaško pozivali h krvavi spremembi režima. Ko vidite odrasle osebe, kako navijajo za smrt in destrukcijo, vam zaledeni kri v žilah. Nimamo poguma priznati Palestine, smo pa zato čez noč proizvedli veliko število »vrhunskih« političnih analitikov o Turčiji.
Turčija je razdeljena na podpornike in nasprotnike predsednika Erdoğana. Foto: Reuters
V naši državi je padel standard zaradi bančne luknje in izginilo je nekaj milijard evrov, vendar v zapor ni šel nihče. In verjetno tudi ne bo. Posledično so nas zadolžili do vratu, kar se potem odraža na nizkih pokojninah in osebnih dohodkih. Dolga ne bo uspelo vrniti še naslednjim generacijam. Povprečni upokojenec s pokojnino med 400 in 500 evri doživlja finančni genocid iz meseca v mesec. Zakaj bi se takšna oseba ukvarjala s Turčijo, ki ni nič kriva za njegovo trpljenje? Tujci kot po tekočem traku kupujejo naša podjetja, izvajanje mobinga je resen problem v državi, poleg tega nas čakajo zdravstvena, šolska in pokojninska reforma. To se lahko bere: spet se bo rezalo. Da neučinkovitosti pravosodja niti ne omenjam. Glede na to, da imamo v domovini tisoč in en problem, ne vidim razloga, zakaj posamezniki iz Slovenije s peno na ustih in z zariplimi obrazi pametujejo državi z 80 milijoni prebivalcev.
Nikoli ne bomo vedeli, ali je za puč odgovoren Fethullah Gülen, ali pa ga je inscenirala sama vlada. Kar vemo, je samo dejstvo, da je v tistih 24-ih urah umrlo več kot 200 ljudi, kar je prineslo tragedijo in žalost prav toliko družinam. Ti ljudje se nikoli več ne bodo vrnili. Kako bi šele bilo, če bi jih umrlo 2000? Država je že nekaj desetletij na žalost močno razdeljena na dve skupini. Ena zagovarja strogi sekularizem, druga je versko usmerjena. Na podlagi takšnega stanja znotraj države si nihče ne želi konflikta z orožjem. Sem proti teptanju ustavnih pravic in prav tako sem tudi proti nasilnemu vmešavanju kogar koli v turške notranje zadeve, ker so se takšni posegi vedno končali katastrofalno.
Stabilna in mirna Turčija je zagotovo v interesu svetovne javnosti, saj bi ponovitev iraškega in libijskega scenarija prinesla destrukcijo še večjih razsežnosti. Ne razumem, kako je lahko komur koli v interesu, da se v Turčiji ponovi scenarij, kakršnega smo že videli na Bližnjem vzhodu, kjer moriji še vedno ni videti konca. Nekateri imajo resnično spomin zlate ribice. Zahodne medijske korporacije so po predhodnem nalogu pred nekaj leti na popolnoma identičen način začele z vsakodnevno medijsko gonjo proti Sadamu Huseinu in Gadafiju. Ni bilo dneva brez bizarnih novic o obeh voditeljih. Tudi takrat so pisali o dragih palačah in omejevanju svobode govora, vsak dan so nas bombardirali z novicami o zgoraj omenjenih in pri tem iskali javno podporo za nadaljnjo ekstazo smrti. Ljudje so se pustili »zapeljati«, misleč da je to največji in najbolj pomemben problem svetovne skupnosti. Ko so velesile v nasprotju z vsemi deklaracijami in konvencijami Združenih narodov začele spuščati bombe na iraške in libijske glave, so se ljudje šele začeli zavedati, kako resna je zadeva.
Pozneje niso več zalegle nobene peticije in demonstracije, mrtve pa smo šteli v tisočih. Ko sta bili obe državi porušeni in pohabljeni, je bilo že prepozno. Kljub poznejši ugotovitvi, da je šlo za laž v primeru iraškega orožja za množično uničevanje, Sadama ni več. Gadafija tudi ne. Prav tako ni več stabilnosti in napredka v obeh državah. Pa ju ne zagovarjam, daleč od tega, samo Irak in Libija sta bila v tistih časih veliko bolj mirni in stabilni deželi. Zdaj od tam beremo samo še negativne novice, stanje pa je tako katastrofalno, da Iračani in Libijci v tisočih bežijo v Evropo. Številni se utopijo, pa še vedno poskušajo priti na Staro celino, kar dokazuje, kako nevarno je živeti danes na Bližnjem vzhodu. Nihče ne ve, kako zdaj stabilizirati obe državi. Gospodarjem smrti to verjetno niti ni v interesu. Kaj bomo naredili, če pride do vojne v Turčiji in se bo proti Evropi napotilo dodatnih nekaj milijonov turških beguncev? Jim bomo »zapeljali «še enkrat?
Ne veselimo se tujih nesreč. Nočem gledati še fotografij porušenih turških mest in mrtvih otrok. Grozljivi posnetki iz Alepa so več kot dovolj. Vojna je zlo in od nje imajo vedno korist samo politiki, vojni dobičkarji, banke in prodajalci orožja, medtem ko navadni ljudje trpijo. In to zelo. Irak, Libija in Sirija se sami ponujajo v poduk. Zagovarjam mir in če je že treba, naj se oblast v Turčiji spremeni na demokratičen način.
Naj Turki na naslednjih volitvah sami odločijo o tem, kdo jih bo vodil, mi pa se raje v slogu razumevanja prioritet in zdrave kmečke pameti posvetimo lastnim težavam. Dela je več kot dovolj.
***Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegov mesečni blog, v katerem predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
