Nesreča v nesreči

Ropot helikopterja v Posočju največkrat pomeni, da jo je nekdo hudo skupil. Zadnja leta ga je slišati že tako pogosto, da ga ne slišimo več. Kar je bilo nekoč tragedija celotne doline, je danes komaj opazna samoumevna kolateralna škoda številnih fantastičnih (prostočasnih) aktivnosti v naravi. Da lahko gre kaj narobe, je vključeno v ceno. Cena pa je lahko najvišja in ljudje s tem živimo naprej, kot da je tudi tveganje povsem samoumevno.

Zadnji padalski nesreči v Posočju sta seveda tragični, a v ničemer ne spreminjata oksimoronskega dejstva, da je potencialno zelo nevaren šport pravzaprav zelo varna aktivnost. Pri približno 25.000 poletih je 30 lanskih intervencij gorskih reševalcev v resnici malo. Skoki iz letala, ki postajajo hit na Bovškem, v to statistiko niso všteti, ker se hrušk in jabolk ne meša. V tej padalski zvrsti se je pri nas pred tem zadnja tragedija zgodila leta 2001, odtlej pa so padalci iz letala skočili – tako malce čez prst – 200.000-krat.

Nesreča v nesreči za tiste, ki častijo padalsko dejavnost, je, da so tragični dogodki lahko filmsko dramatični. Tridnevno iskanje češkega padalca, ki ga naposled najdejo utopljenega in v padalo zavitega v strugi reke Tolminke, je seveda popolnoma nekaj drugega kot povprečna smrt v čelnem avtomobilskem trčenju. Da se padalo izkušenemu skakalcu iz letala ne odpre, je seveda prav tako spektakularno tragično. Takšne nevsakdanjosti pa so očitno tako zanimive, da je treba dejavnost secirati in analizirati – tudi z medijsko pomočjo, kakor da je padalstvo nič drugega kot nesreča za nesrečo.

Znanstvene analize se ponavadi končajo s sklepom, da usode pač ni treba izzivati na nebu, v vodi in gorah. Toda potemtakem je ne bi bilo treba tudi na cestah ali celo na sprehodu skozi park. Dokler se neka dejavnost po tragedijah vedno sama aktivira in samoureja, potem so v kruti realnosti nesreče celo dobrodošle, ker veliko naučijo.

Največje opozorilo za vse je, da opozorila tako ali tako ne zaležejo vedno. Nesreče so posledica napak zaradi neizkušenosti in precenjevanja svojih sposobnosti. Izkušnje pa si nabiramo prav s testiranjem svojih sposobnosti. Recept za tragedijo se torej napiše precej zgodaj. Nekateri ga unovčijo kmalu, drugi v najboljših letih, tretji – in teh je velika večina – nikoli. Moraliziranje o dejavnostih, o katerih nimamo pojma, namreč izkrivlja dejstvo, da vendarle govorimo o varnih aktivnostih, kjer je prva in zadnja odločitev posameznikova. Težava je, ker posledic slabih odločitev ne nosijo posamezniki, ki končajo v Tolminki, na primer, temveč njihovi svojci in prijatelji. Zatorej pa je morebiti le treba tudi površnemu moraliziranju vsaj malce prisluhniti. Ne glede na trdoto pristanka pa bo šlo življenje naprej.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.