Leto »nevarnih« volitev

Bo Hillary Clinton letos dobila resnega tekmeca za predsedniške volitve leta 2016? Bo cena nafte 2015. padla pod 50 dolarjev za sodček? Bodo ZDA zoper Isis v Iraku in Siriji angažirale kopenske sile? Bo Erdoğan v Turčiji junija spet zmagal in utrdil avtoritarni prijem? Bo rast kitajskega bruto domačega produkta zdrsnila pod sedem odstotkov? Napovedi so praviloma tvegane. V Evropi so stvari predvidljivejše: odnosi z Rusijo bodo še vedno ključna evropska zgodba, nadaljevala se bo ekonomoska negotovost, ponovno bodo vse oči uprte v predsednika ECB Maria Draghija. Vsekakor bo letos ključnih troje volitev: bližnje v Grčiji in konec leta v Španiji bodo pokazale, ali lahko protivarčevalna opcija zmaga; spomladanske volitve na Otoku bodo pomenljive za nadaljnji odmik Britanije od EU.

Celino vznemirjajo volitve v Grčiji konec januarja. Evropski politični esteblišment trepeta pred zmago levičarske Sirize, ki napoveduje konec varčevanja, njen voditelj Aleksis Cipras velja za »najnevarnejšega človeka v Evropi«. Evropa ima vedno polna usta demokracije, razen takrat, ko lahko zmagajo nasprotniki rezanja in krčenja. Kljub temu, da varčevalni diktat kanclerke Angele Merkel pušča za seboj polomijo, se pred grškimi volitvami stopnjujejo svarila, opomini, grožnje. Aktualna grška smer premiera Antonisa Samarasa menda predstavlja »stabilnost«, Cipras pomeni »tveganje«. In vendar slednji ne govori ne o izstopu iz Evropske unije ne iz evrskega območja, temveč o precej normalnih rečeh. Denimo o odpisu dolgov. Zakaj ne bi Grčiji omogočili tistega, kar so upniki omogočili povojni Nemčiji? Slednja je ječala pod težo javnega dolga in ogrožala preostale evropske države, na londonski konferenci leta 1953 so ji odpisali več kot polovico dolga.

Cipras ni brez zaveznikov. Grški izzid ne opazujejo pozorno samo v Franciji in Italiji, temveč tudi na Portugalskem, Irskem in predvsem v Španiji. Tamkajšnjo politiko zaznamuje fenomen Podemos. V kontrastu z ostalimi evropskimi državami, kjer so se frustracije ljudi in nezadovoljstvo, povezana s krizo in varčevanjem, odrazili v vzponu skrajne desnice, je v Španiji vzniknila nova leva stranka. Po samo treh mesecih obstoja je na evropskih volitvah dobila osem odstotkov glasov in pet sedežev v strasbourškem parlamentu, nedavne javnomnenjske ankete so pokazale, da bi lahko zmagala na parlamentarnih volitvah konec leta. Podobnega meteorskega vzpona ni opaziti nikjer v Evropi, stranka Pabla Iglesiasa je za Španijo »politični potres«, načela je tradicionalno bipolarnost države.

Podemos, otrok protestnega gibanja »indignados«, velja za špansko različico Sirize, ena in druga razpirata alternative obstoječi varčevalni politiki, čeprav številni njuni ekonomski predlogi ostajajo nejasni. Pa vendar nakazujeta nekaj novega, obetata regeneracijo demokracije. Medtem ko je evropska kriza postala kronična in je javnega nezadovoljstva z varčevanjem vse več – brezposelnost v Franciji je rekordna, trenje med Berlinom na eni in Parizom in Rimom na drugi strani ostaja veliko – bomo letos imeli priložnost opazovati, ali se lahko nezadovoljstvo prelije v volilni rezultat.