Tiskane izdaje
Bo Hillary Clinton jeseni zmagala na ameriških predsedniških volitvah? Bo Velika Britanija na referendumu, načrtovanem v tem letu, obrnila hrbet Evropski uniji? Bo sirski predsednik Bašar al Asad obstal na oblasti eno leto? Začetek vsakega novega leta sproža vprašanja o tem, v kolikšni meri se bodo nadaljevali trendi preteklega leta in ugibanja o mogočih prelomih, presenečenjih.
Ob novem letu si vsi želijo, da bi bilo tisto, kar prihaja, boljše od starega, vendar ni znakov za to. V mednarodnih odnosih je vselej nekaj kontinuitete, v zadnjem času pa so geopolitične spremembe čedalje večje: od ruske priključitve Krima in vstopa v sirsko vojno do prihoda enega milijona beguncev v Nemčijo. Nič od tega ni bilo mogoče predvideti. V Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Združenih držav je obilo neznank.
Medtem ko analitiki preigravajo možne prelome in diskontinuiteto v letu 2016, recimo vprašanje Kitajske, pa je očitno, da se bodo številne krize minulega leta nadaljevale v letošnje. Lani so evropsko celino določali evrska kriza, begunci in terorizem, ti trendi ne bodo izginili; preplahi v Münchnu, Amsterdamu, Bruslju v prazničnih dneh so zlovešč znanilec. Problemi Grčije in bančnega sistema Italije ostajajo, razpoke med bogatim evropskim severom in zadolženo periferijo so globoke. Evropska unija je razdeljena kot še nikoli prej: razlike v evrskem območju dopolnjujejo razhajanja med zahodno in vzhodno Evropo, kjer višegrajska skupina postaja homogena celota, pa tudi med proevropskimi in vedno številčnejšimi evroskeptičnimi silami. To so obrisi dezintegracije EU. Ob več in več hkratnih krizah, ob vase zazrti, nacionalni Franciji, odmaknjeni Britaniji in avtoritarni Poljski, ki se oddaljuje od demokratičnih principov, je videti edina stalnica Nemčija oziroma Angela Merkel.
Kanclerka je konec leta dobila podporo na konferenci vladajoče krščanskodemokratske CDU, in vendar je njen položaj negotov. Pritisk, ki ga je sprožil prihod enega milijona beguncev, ne jenja. Več kot je beguncev, večja je skepsa. Ni jasno, ali bo obstala. Nagradam in lestvicam navkljub, ki jo uvrščajo v vrh političnih in moralnih avtoritet Evrope, je v Nemčiji obilo nezadovoljstva. Parlamentarne volitve bodo leta 2017, a letošnje deželne in lokalne bodo pokazatelj; nakazuje se upor lokalnih vlad, ki se s težavo registrirajo prišlekov, kaj šele, da bi se ubadale z njihovimi kvalifikacijami, zaposlovanjem. Obstanek Merklove bo odvisen od begunskega toka v prihodnje: bo uplahnil, bo ostal tolikšen, kot je letos, se bo povečal? Ob notranjepolitičnih razhajanjih se povečujejo tudi razlike med Nemčijo in preostalimi članicami Unije.
Politično razdeljena Evropa se ni sposobna dogovoriti o najtežjem vprašanju, kako ravnati z begunci in priseljenci, ki prihajajo na celino. »Begunska kriza« je postala največji izziv za Evropo, dogovora ni na obzorju. Enako negotov ostaja Bližnji vzhod, kjer je malo upanja na rešitev za Sirijo, zaostrili so se odnosi med Saudsko Arabijo in Iranom. Na več kontinuitete je upati v ZDA, zlasti če bo republikanski tekmec Clintonove Donald Trump, ki močno polarizira, in ne zmernejši Ted Cruz.
