Neznosna lahkost odpravnin

Številne najuspešnejše evropske države imajo izplačilo odpravnin večinoma urejeno le na ravni strateških, skrbno načrtovanih odločitev gospodarskih družb.

Objavljeno
27. november 2015 15.47
reu-GERMANY
Boštjan J. Turk
Boštjan J. Turk
Slovenska javnost se vselej razburi, ko izve, da je podjetje kateremu od menedžerjev izplačalo odpravnino v višini več 10.000 ali celo več 100.000 evrov. V preteklosti so se dogajali celo primeri ekscesno nesramnih odpravnin v višini pol milijona ali celo milijona evrov, kar je v javnosti razumljivo povzročilo ogorčenje.

Pri takih številkah se razumen človek seveda vpraša, zakaj. Daleč od tega, da bi si želel uvedbe kakšne uravnilovke, ampak za izplačilo tako visokih odpravnin bi morala obstajati neka zdrava ekonomika, neka izjemna dodatna vrednost, ki jo je oseba, ki se ji izplača taka odpravnina, dala podjetju, kar pa se v praksi dogaja zelo redko. Osnovna funkcija odpravnin je sicer socialna – osebi, ki je ostala brez zaposlitve (ne po lastni krivdi), v nekem prehodnem obdobju zagotoviti finančno stabilno življenje.

Nekoliko drugače je pri menedžerskih odpravninah. Ker so ti gospodje v času opravljanja funkcije na direktorskem položaju že tako ali tako prejemali visoke dohodke, jim odpravnina seveda ne bo služila le za nakup kruha, mleka in plačila položnic, saj jim je za te izdatke do zdaj že uspelo kaj privarčevati, ampak kot »extra money«, ki ga bodo prejeli kot nekakšno nadomestilo za to, da svojih očitno visoko cenjenih uslug v prehodnem obdobju ne bodo morali ponujati nekemu drugemu podjetju, čeprav je jasno, da na novo dobro plačano zaposlitev ne bodo čakali dolgo. Še posebno to velja za izrazito klientelistična okolja, kakršno je na primer Slovenija.

Previdno vrednotenje

Prav zato je treba biti pri vrednotenju odpravnin previden. V razvitih kapitalističnih državah odpravnine večinoma temeljijo na prostovoljnosti – torej na avtonomnem dogovoru med gospodarsko družbo in menedžerjem, po katerem višina odpravnine vselej izraža skrbno pretehtane poslovne interese obeh strank. V tem smislu je višina dogovorjene odpravnine odvisna ne le od ugleda menedžerja, ampak predvsem od njegovih konkretnih poslovnih rezultatov – denimo od tega, koliko je prispeval k uspešnemu poslovanju podjetja, koliko je to poslovanje še nadgradil, ali je vpeljal nove posle, zaposlil nove ljudi ipd.

Številne najuspešnejše evropske države (denimo Švica, Švedska in Belgija) imajo izplačilo odpravnin večinoma urejeno le na tej avtonomni bazi, torej na ravni strateških, skrbno načrtovanih odločitev gospodarskih družb, in ne na ravni kogentnih (obveznostnih) zakonskih določil. Tako bi moralo biti povsod.

Pravna podlaga izplačevanja odpravnin v Sloveniji sta zakon o gospodarskih družbah (ZGD) in zakon o delovnih razmerjih (ZDR). Gre torej za hibridno pravno podlago, ki je v marsičem »sokriva« za precej dvoumne razlage o upravičenosti do izplačila odpravnin menedžerjem. Imenovani menedžerji so namreč v dvojnem pravnem razmerju do gospodarskih družb, ki jih vodijo, in sicer v korporacijskopravnem in delovnopravnem. To v praksi povzroča precej zmede.

Problem je, ker so vsebinska razmerja med gospodarsko družbo in menedžerjem dogovorjena v obliki specifičnega delovnega razmerja, kar je vsaj neprimerno, če že ne nedopustno, saj je večina pravnih pravil v ZDR prilagojena »klasičnim« delovnim razmerjem, ki temeljijo na odnosu podrejenosti delavca do delodajalca in na opravljanju dela na podlagi navodil slednjega. Menedžerji pa ne poslujejo tako. Prav nasprotno, njihov položaj je precej bliže položaju delodajalca.

Ker je tako, je tudi izplačilo odpravnine odvisno od konkretne vsebine individualne pogodbe menedžerja z gospodarsko družbo (po ZDR), in ne od akta o odpoklicu, saj sam odpoklic še ne pomeni razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Skrbna določitev pravic

Ker je treba v individualnih pogodbah skrbno določiti pravice menedžerjev do odpravnin v primerih, ko pride do predčasnega prenehanja njihovega mandata. V zvezi s tem namreč lahko pride do treh različnih pravnih položajev: 1. do sporazumnega prenehanja opravljanja funkcije, 2. do enostranskega odpoklica menedžerja s strani družbe in 3. do enostranskega odstopa menedžerja.

To vprašanje postane še pomembnejše, ko presojamo o upravičenosti odpravnine menedžerjem, ki so vodili državna podjetja. Pri tem gre za porabo davkoplačevalskega denarja (denimo primeri DUTB, SDH ipd.). V praksi in tudi v teoriji je nesporno, da v primeru odpoklica menedžerja iz krivdnih razlogov ni prav nobene pravne podlage za izplačilo odpravnine. Enako velja v primeru njegovega dokončanja mandata in neizvolitve v ponovni mandat.

Prav pri odpoklicu menedžerjev iz krivdnih razlogov se v praksi dogajajo številne nepravilnosti. Pogosto se namreč zgodi, da družbe ugotovijo, da menedžer ne dela dobro ali da družbi celo povzroča škodo, kar seveda pomeni, da bi ga bilo treba krivdno odpoklicati (in od njega zahtevati celo odškodnino). To pa se potem ne zgodi, saj se podjetja raje odločijo za nekakšno »damage control« strategijo in vse skupaj raje pometejo po preprogo ter menedžerjem izplačajo večdesettisočevrsko odpravnino. Taka praksa postane še posebno problematična tedaj, ko take prakse izvajajo državna podjetja.

Je pa po drugi strani odpravnina pravno utemeljena v primeru, ko družba predčasno odpokliče menedžerja, kar povzroči, da družba enostransko prekine pogodbo, kar pomeni kršitev pogodbenega razmerja na strani družbe.

Prav tako je treba opozoriti na nespametno prakso, ki se dogaja v Sloveniji, in skladno s katero nekateri menedžerji prejmejo visoke odpravnine, kljub temu da so bili v neki družbi zaposleni le kratek čas. Jasno je, da take odpravnine družbam ekonomsko škodijo, za razrešene (odpoklicane) menedžerje pa so lahko odličen posel.

V večini razvitih držav menedžerji lahko zahtevajo odpravnino šele po enem letu zaposlitve in so v tem primeru deležni odpravnine v povprečni višini treh in pol tedenskih plač. V Sloveniji pa je, denimo, nekdanji šef DUTB Månsson prejel odpravnino v višini treh mesečnih plač v znesku 45.000 evrov bruto, čeprav je bil v DUTB zaposlen le dobro leto dni. Tovrstna lahkost porabe davkoplačevalskega denarja je povsem neprimerna in v posmeh državljanom.