Niti banana republika ne

V Blatnem dolu smo medijsko odmevnih policijskih racij že vajeni. Tudi takšnih, pri katerih so nekateri mediji »povsem po naključju« ob pravem času na pravem mestu in si lahko zagotovijo najboljše snemalne kote in najhitrejšo informacijo.

A v tednu, katerega konec držite v rokah, so se stvari vendarle premaknile stopnjo više. Se pravi, niže. Policisti so namreč v okviru kriminalistične preiskave tiste nesrečne (samo)kandidature Alenke Bratušek za evropsko komisarko izvedli tudi hišno preiskavo v prostorih poslanske skupine Zaab.

Če za hip preskočimo očitni haha-moment ob uporabi termina »hišna preiskava« ob raciji v državnem zboru, se takoj postavita dve nadvse kritični vprašanji: kako to, da so policisti lahko meni nič, tebi nič vstopili v državni zbor in, še huje, kako to, da se to nikomur ni zdelo sporno.

Pri tem ne gre za to, da policisti preiskujejo nekdanjo premierko in njeno stranko. Tu bodo pač naredili, kar je treba narediti, in zgolj upamo lahko, da gre pri vsem skupaj za kaj bolj oprijemljivega kot kombinacijo abotne ugotovitve KPK, da politični stiki predstavljajo konflikt interesov, hitrih prstov svečenice parodične verske sekte in za twitter navdušenega preiskovalnega sodnika.

Problem je načelne narave in gre v samo jedro koncepta demokratične ureditve in delitve oblasti. Namreč, ko odstranimo lokalni kolorit, ostane dejstvo, da je represivni organ, trda roka izvršne veje oblasti, gladko vstopil v prostore od nje neodvisne zakonodajne veje oblasti in mirno brskal po orodjih, ki jih za svoje delo uporabljajo predstavniki ljudstva, se pravi, suverena.

Še enkrat: ne gre za to, da je pod policijskim drobnogledom konkretna posameznica. Gre za odnos represivnega organa do neodvisne veje oblasti. Najmanj, kar je, bi moralo izvajanje sodne odredbe o preiskavi potekati ob stalni navzočnosti predstavnikov vodstva državnega zbora, po možnosti celo ob njihovem soglasju.

Če bi v tej državi delitev oblasti jemali resno, bi parlament seveda imel svoje varnostne enote, ki bi bile pod poveljstvom predsednika DZ in bi edine imele represivna pooblastila znotraj parlamentarne stavbe. Pač po podobnem kopitu, po katerem so urejena pooblastila vojaške policije. Tako pa parlament znotraj in zunaj varujejo pripadniki rednih enot represivnega organa izvršne veje oblasti, njihovi kolegi pa brez težav vstopajo vanj. Pri tem je prav vseeno, ali je bilo policistov petindvajset, kakor zatrjuje policija, ali skoraj petdeset, kakor trdijo priče. Toliko o simbolni neodvisnosti parlamenta.

Najhuje pri vsem skupaj je, da se to skoraj nikomur ni zdelo sporno. Zgolj poslanska skupina Desus je zmogla neke vrste protest, pa še za to so potrebovali dva dni. Vsi druga pa kot, da se jih to ne tiče. Najmanjša koalicijska stranka, ki ima toliko povedati glede bančne sanacije in profesorskih avtorskih honorarjev, je ostala brez teksta. Šef parlamenta je sestankoval s predstavniki Armenije in Azerbajdžana (se še spomnite Gorskega Karabaha?), šef vlade pa se je zgražal nad hkratno preiskavo v prostorih vlade, medtem ko parlamenta ni niti omenil.

O opoziciji takisto ne duha ne sluha. Ne o levi, ki bi morala ob pogledu na policijo avtomatično postati živčna, ne o desni, ki si še vedno lasti ekskluzivo pri oblikovanju demokratične države, katere temelj je prav delitev oblasti.

Politika in mediji se te dni na polno zgražajo nad ekscesnimi honorarji, pa nad izvedbo reševanja bank, v prihodnjih dneh bomo vsi intenzivno ugotavljali, kje je (bil) ruski predsednik Putin, pri tem pa skoraj nihče ne opazi, da odgovorni za usodo države s temeljnimi postulati demokratične ureditve delajo, oprostite, kot svinja z mehom.

Res, včasih se zdi, da imajo celo v banana republikah te stvari bolj urejene.