Tiskane izdaje
Celju, Domžalam in Olimpiji je letos spodrsnilo na prvi evropski oviri. Navijači so si obetali veliko boljši izkupiček, kot sta dve zmagi in štirje porazi z razliko v golih 5:9. Toda šlo je za skrajno optimistično in predvsem nerealno pričakovanje brez enega samega argumenta. Žal je znova prevladalo sladko besedičenje o tem, kako klubi z neskončno nadarjenimi nogometaši vsak dan vse bolj napredujejo v vsakem pogledu. Ta populistična fraza se vselej ponuja kot adut iz rokava. Njenim prodajalcem pogosto uspe zamegliti realno stanje in prepričati naivneže, da jim verjamejo. Dejstva pa so tako prepričljiva, da ob povsem normalnih športnih porazih ne bi bilo prav nobenih razlogov za razočaranje in obup, če bi upoštevali naslednje argumente: (1) naši klubi so imeli pri žrebu obilo smole, saj jim je ta namenil tako rekoč najmočnejše možne tekmece; (2) Tromsø je že lansko leto ob ogorčenju navijačev izločil Olimpijo, letos premlado Celje. Norveški klub resda ne sodi v kategorijo najboljših v svoji državi, toda z nekaj milijonov evrov večjim proračunom in možnostjo selekcije iz bistveno večjega bazena igralcev ter drugimi pomembnimi (človeškimi in tehnološkimi) podrobnostmi bo vedno favorit v dvobojih s slovenskimi klubi; (3) razmerje med romunsko Astro in Domžalami je imelo podobno izhodišče, medtem ko je imela Olimpija v Žilini še najbolj primerljivo tekmico. A še vedno na vseh ravneh debelo zaostaja.
Rezultat je bil vedno najpomembnejše merilo, a še zdaleč ne edino. Porazi naših klubov so se razlikovali in v njih so skrivnosti, ki jih strokovnjaki in mediji posredujejo nogometnemu občinstvu bolj ali manj preračunljivo. Celje je ugajalo s pogumno in razvojno taktično filozofijo, ki ji ni mogoče očitati veliko. Domžale so ponudile tisto, kar lahko: vztrajnost z veliko teka in brez taktično-tehnične dodane vrednosti. Celjsko-domžalsko mešanica pa bi lahko v teoriji predstavljala ideal ...
Olimpija? Po slabem letu, odkar sta se poslovila še zadnja moža z mednarodnim nogometnim poreklom, Milenko Ačimović in Ermin Šiljak, je ocena še slabša kot tedaj. NK Olimpija Ljubljana deluje kot (z)družba vajencev, ki jo vodijo »četrtoligaši« z viške Svobode. Da bi bila mera polna, med njimi se je utrdil tudi predsednik Izet Rastoder, ki je hote ali nehote postal tudi plačnik kruhoborcev. Olimpija ne neguje selektivnega nogometa po strokovnih merilih: najsposobnejši in najbolj nadarjeni nazadujejo. To je na nek način logično. Naj bi trener brez ene same mednarodne izkušnje v igralski ali trenerski karieri, Andrej Razdrh, bolje kot npr. Šiljak vedel, kako naj se pravilno razvija potencial napadalca Andraža Šporarja?
A propos; na zahodu, vzhodu in jugu, vsega dobro uro vožnje od Ljubljane, se pišejo velike nogometne zgodbe – v Vidmu, Mariboru, Zagrebu in na Reki.
