Nočna mora

Snaga, ki poziva k odgovornemu ločevanju odpadkov, se lastne odgovornosti do delavcev otepa – tako, da jih ločuje.

Objavljeno
20. februar 2018 18.36
Delavci Snage ob močnem sneženju v Ljubljani, Slovenija 30.januarja 2015.
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

V živo oranžnih oblekah jih je mogoče videti povsod po mestu. Praznijo zabojnike s smetmi, upravljajo komunalna vozila, urejajo in čistijo javne površine, delajo na odlagališču. Vse to so osnovne naloge Snage, ki pa jih vse pogosteje opravljajo agencijski delavci, po drugi strani pa število redno zaposlenih pada. Medtem ko največje javno podjetje za ravnanje z odpadki državljane poziva, naj bodo odgovorni pri ločevanju odpadkov, se samo lastne odgovornosti do delavcev otepa - tako, da jih ločuje.

Medtem ko nosijo agencijski delavci obleke javnega podjetja, imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z zasebno kadrovsko agencijo. Medtem ko delavec na račun prejme od 800 do 900 evrov na mesec, javno podjetje agenciji nakaže od 1800 do 2000 evrov. Agencija tako v grobem »zasluži« nekaj sto evrov na delavca, pri Snagi, edinem podjetju v javnem holdingu, ki je doslej poslovalo z izgubo, pa so to očitno pripravljeni sprejeti, saj s tem plačajo prenos odgovornosti na drugega - agencijo. Tako Snaga ni več delodajalec, ampak zgolj »uporabnik«. Delavec je namreč v delovnem razmerju z agencijo, pri uporabniku zgolj opravlja delo. Plačo dobi od delodajalca, torej agencije. Ko se njegova »uporaba« pri enem podjetju konča, ga lahko - preprosto - napotijo k drugemu.

Podobno kot ljubljanska Snaga agencijske delavce najema tudi mariborsko komunalno podjetje. Oblika zaposlovanja, ki še pred dobrima dvema desetletjema v večini držav Evropske unije ni bila dovoljena, se v duhu neoliberalnega kapitalizma vse bolj uveljavlja v vse več panogah. Najemanje pogodbenikov je prešlo v menedžersko doktrino o »prožnih« podjetjih, ugotavlja raziskovalka Maja Breznik. Toda to, kot pravi, nikakor ni iznajdba poznega kapitalizma, temveč nujna pritiklina kapitalističnega trga dela.

Pri Snagi to imenujejo »poslovna odločitev«, s katero združujejo (ali bolje, ločujejo) »dve vrsti zaposlenih« - neposredno zaposlene in najete delavce, vse to pa »zaradi prilagodljivosti in sezonskosti«. Toda v Delavski svetovalnici opozarjajo, da je »težko argumentirati podatek, da je kar četrtina delovne sile sezonske, in to že kar nekaj let, na istih delih«. Zato so v javnem pismu, nedavno poslanem Snagi, pozvali: Neposredno zaposlite vse najete delavce.

Čeprav je delo prek agencije zakonsko regulirano in v Sloveniji predvideva enakopravnost z neposredno zaposlenimi, v praksi pogosto ni tako. Delavcem, ki prodajajo svojo delovno silo posrednikom, se morda ne godi bolje od sužnjev, a so formalno svobodni, opozarja Maja Breznik. Četudi ohranijo osebno svobodo, jih doleti družbena smrt. Nasproti sebe tudi ne vidijo več poosebljenega kapitala, moža s frakom in cilindrom, da bi se z njim pogajali in se mu upirali: nasproti je brezimen abstraktni teror kapitala. Ta trgovina z delovno silo je utemeljila sistem izkoriščanja na vseh ravneh družbe, med vsemi sloji. Sindikati pa, kot ugotavljajo avtorji knjige Začasno agencijsko delo in globalizacija, pogosto privolijo v sodelovanje z delodajalci, pri čemer morebitne spremembe ne izpodbijajo temeljne kapitalistične logike. Za to bi bila potrebna nova združena fronta, kot jo imenujejo avtorji, ki bo že organizirane delavce povezala z marginaliziranimi in sindikate z različnimi socialnimi gibanji.

»Mi nismo sanjači.« Tako je zadnji uvodnik v Snagazinu, reviji podjetja Snaga, naslovil direktor Janko Kramžar in pri tem citiral Slavoja Žižka, ko je ta leta 2011 nagovoril protestnike proti kapitalizmu na Wall Streetu. »Mi nismo sanjači, sanjači so tisti, ki mislijo, da se lahko stvari nespremenjene nadaljujejo v neskončnost. Mi se zbujamo iz sna, ki se spreminja v nočno moro,« je filozofa povzel direktor Snage. Toda prav praksa v javnem podjetju, ki ga vodi, sen spreminja v nočno moro. In ni videti, da bi se iz njega hotel zbuditi.