Tiskane izdaje
Svetovno nogometno prvenstvo je vselej, ko se zgodi, svojevrsten globalni praznik. V igri, kjer se 22 mladeničev podi za žogo, da bi jo pripeljali v nasprotnikov gol, so Zemljani že pred kakšnimi sto leti našli neusahljiv vir užitka in očitno ta ne poneha kar tako. Ljubezen do žogobrca je večna in se seli iz generacije v generacijo.
Včasih se celo zazdi, da je v svetu, ki se neprestano spreminja in nas obsipava z novimi in novimi izumi, v svetu, ki deluje vse bolj dinamično in intenzivno, nogomet ostal ena redkih stvari, ki bolj ali menj še vedno deluje po starem.
Seveda se je sama igra v zadnjih dvajsetih letih dramatično spremenila, postala je hitrejša, ostrejša, bolj dinamična. Evropski klubi so postali ogledala globalnega trga tako po tem, da se v njih znajdejo igralci z vsega sveta, kot po tem, da so vrtoglavi dobički in profiti klubov vpeti v svetovno ekonomijo.
A v tem, da, denimo, na televiziji človek lahko 45 minut neprekinjeno spremlja program na zelenici, ne da bi ga vmes bombardirale reklame, ne da bi bil inherentno vključen v spletna socialna omrežja, priča, da nogomet kroji čas po svoji meri. Nekaj v tej igri ostaja nedotakljivo. Tako bi lahko ves upor proti zatekanju k videoposnetkom, ki bi sodnika razsvetlili pri sojenju, videli prav v luči tega, da nogomet v sedanjosti predstavlja posebno sfero, ki sledi predvsem sama sebi.
Če nogomet kot nekakšna kulturna institucija – glede na to da organizira in predstavlja izdelan set ritualov, vrednot in vedenja – vztraja nespremenjen, pa tega ne moremo reči za nogometaše. Nogometaši se spreminjajo in gredo v korak s časom.
Ne gre le za to, da, denimo, lahko v starih posnetkih tekem po pričeskah in dolžini hlač igralcev natančno lociramo, kdaj je dogodek potekal, ampak da so nogometaši, vsaj najboljši, postali kreatorji trendov. Če so včasih le sledili modnim smernicam, so danes sami krojači tega, kaj popularen videz sploh je. Začetnik tega vstopa nogometa v modno in trend-settersko življenje je bil David Beckham, ki je nogometno slavo pretopil v vsesplošno zvezdniško avro. Ne le da so si ga izposodile znane znamke, da je zanje paradiral v spodnjicah in še čem, ampak je s svojo pojavo, obleko, pričesko odrejal, kaj je ta hip popularno – kar je šlo mimogrede njegovemu selektorju pri Manchester Unitedu siru Alexu Fergusonu precej v nos (kot beremo v njegovi biografiji).
Odkar so najboljši nogometaši postali tudi absurdno plačani bogataši, njihovo vživaljanje v zvezdniški status in spogledovanje z vsemi prestižnimi rečmi, ki jih ta prinaša, verjetno niti ne preseneča. Da se po njih zgledujejo tudi tisti malo manj plačani in malo manj razvpiti igralci in eksperimentirajo s tatuji, različnimi ekstravagantnimi pričeskami od pletenih kitk, dredov do klasične kristusovske dolgolase podobe z obveznim trakom v laseh ali punkerskih irokez, nas tudi ne sme preveč begati. Nogometno igrišče kot prostor za ekipe in kolektiv je hkrati postalo prostor za izražanje individualnosti bolj ali manj izjemnih posameznikov.
Letos je precej teh izjemnežev nogometno prvenstvo začinilo s pojavom, ki ga je bilo sicer mogoče zaznati že v ligaškem nogometu, namreč z bradami. Na igrišču vse več igralcev nosi brado: od španskega vratarja Ikerja Casillasa (se je za sredino tekmo iz kakšnega vraževerja ponovno obril?) do italijanskega vezista Andrea Pirle. To se zdi morda neznatna reč za samo nogometno igro, a njeni učinki nedvomno sežejo onkraj nogometnega igrišča.
Lahko verjamemo, da nogometna institucija do tega pojava kot tudi do drugih modnih muh igralcev ostaja prilično indiferentna. Toda kako potlej razumeti novost, ki jo je kanoniziralo tokratno prvenstvo in sliši na ime, ki ji ga je nadela ulica, »brivska pena«? Z njo sodnik v primeru prekinitve in prostega strela začrta položaj žoge in položaj živega zidu nogometašev nasprotne ekipe, ki mora stati na famoznih desetih metrih razdalje od strelca. Inovacija je med nogometno srenjo naletela na veliko odobravanje. Odslej bo nogomet drugačen, odslej se bo dalo zadevati gole tudi iz prekinitev, saj živi zid ne bo več toliko živahen in se »nevidno«, za hrbtom sodnika, približeval izvajalcu prostega strela. Zdaj bo sodnikov sprej, ki sicer v eni minuti izgine, naredil igro pravičnejšo.
Nihče pa ni pomislil, da je »brivska pena« le naravni odgovor nogometne institucije na naraščajoč fenomen brade na igrišču – je simbolna bariera pred napihnjenostjo zvezdniških nogometašev, ki si upajo v igro zanesti, kar se jim zljubi. Nogomet jim bo pokazal: kjer je brada, je tudi brivska pena!
Ali pa je nasprotno brada ravno individualistični odgovor nogometašev na obstoj Nogometa kot branika pred novotarijami vsake posamične sedanjosti? Ne glede na male lepotne popravke institucije nogometa nogometni zvezdniki trasirajo svojo pot in si pri tem mislijo: »Zame ni nobene pene!«
V vsakem primeru imamo tukaj situacijo, značilno za današnjo družbo v celoti: nadzor in regulacija, ki ju izvaja institucija, brez težav soobstoji s posameznikovimi idiosinkrazijami. Česar ne vedo nogometaši, je, da jih institucija drži najbolj tedaj, ko mislijo, da so se ji zoperstavili s svojimi malimi ekscentričnostmi, pa čeprav v obliki brade.
