Notranji glas

Vsi poznamo svoj notranji glas, saj je pomemben del našega bistva, tega, kar smo. Ves čas se pogovarjamo sami s seboj, to je naša globoka intima, naš filter pred zunanjim svetom, včasih nam »glas« govori, naj bomo previdni, drugič nas spodbuja, naj bomo predrzni. Tolaži nas, nam omogoča, da nekatere stvari pregovorimo sami v sebi, preden jih izrečemo naglas, kroti naš temperament in nam omogoča, da se včasih, čeprav smo obkroženi z ljudmi, potegnemo v intimo svoje glave, kot se medved pred zimo skrije v svoj brlog. Naš notranji glas je sposoben različnih transformacij. Je izjemen imitator; ko si v glavi predstavljamo nekega človeka, zelo natančno slišimo njegov glas. Kadar smo v nevarnosti, nam notranji glas šepeta, kaj naj naredimo, in mnogokrat ima prav. Stari Grki so verjeli, da so to glasovi bogov, ki jim z Olimpa pomagajo in šepetajo o tem, kako živeti. »Glas« obstaja v vseh kulturah in vse mu pripisujejo poseben pomen.

Notranji glas je detektor našega zdravja, tako fizičnega kot mentalnega. Kadar imamo visoko vročino, je počasen in bolj globok. Kadar se nam zdi, da je glas, ki ga slišimo v glavi, glas nekoga drugega, ki nas nadzoruje, nam prigovarja slabe stvari, je to lahko slab znak, znak shizofrenije. Svoj notranji glas namreč zelo dobro poznamo in nikoli ga ne zamenjujemo z glasom boga ali hudiča.

Nevrologi ugotavljajo, da se začnejo pri starejših ljudeh, ki izgubljajo vid, pojavljati halucinacije, tisti, ki izgubljajo sluh, pa slišijo glasove in zvoke, ki jih ni, zato mnogi menijo, da se jim je zmešalo. V bistvu gre za naravni pojav – neko čutilo začne pešati, a predel možganov, ki je odgovoren zanj, je še vedno aktiven, in ker ne dobiva dovolj informacij iz zunanjega sveta, se po glasove ali podobe odpravi v našo podzavest.

Posebni glasovi se pojavljajo v stanjih zamaknjenosti ali pri meditaciji. Čeprav je bistvo meditacije prav v tem, da uspešno utišamo svoje notranje glasove in misli.

Notranji glas pa slišijo tudi umetniki. Mnogi verjamejo, da jim cel roman narekuje neki skrivnosten glas. Charles Dickens je večkrat dejal, da se takoj, ko sede za mizo, pojavi neka dobrohotna sila, ki mu šepeta zgodbe na uho. Stari Grki so verjeli, da tako imenovani genij živi v stenah prostora, v katerem dela umetnik in mu pomaga pri ustvarjanju. Še danes se zdi, da je včasih pisatelj le medij, ki zapisuje stvari, ki jih sliši v sebi. Nevrologi kot spretni detektivi raziskujejo, kaj natančno je notranji glas, o katerem govorijo kreativci. In še vedno ostaja skrivnost.

Pisatelji recimo razlagajo, da drugače slišijo svoje glavne junake od stranskih. V prve se znajo vživeti tako močno, da vidijo svet skozi njihove oči, slednje vidijo le kot druge ljudi, z njimi nimajo tesnejšega stika.

Zanimivo je, da se ta pisateljski glas s časom spreminja. Ko so še mladi oziroma na začetku pisateljske poti, ni velike razlike med notranjim glasom in glasom glavnega junaka, ki izraža njihove lastne frustracije in dileme. Največkrat je to direkten oseben glas. Sčasoma pa se spremeni, kot da bi se junak, o katerem pišejo, osamosvajal, pridobival svoj glas. Pisatelji ga začenjajo videti zunaj sebe in bolj jasnega kot prej.

Vse to avtorji opisujejo skoraj s terapevtskimi besedami, češ da odkar so starejši, so sposobni ustvariti junake, ki niso več vizije njih samih, ampak imajo svoje lastno življenje.

Kreativnost, ta vitalna sila, ki premika svet, je še vedno skrivnostna in obdana s tanko mreno metafizike.

Ko beremo, v glavi slišimo glasove, včasih se zdi, kot da si za vsakega junaka izmislimo svoj glas, tako kot podobo. Ko beremo napet prizor, je vznemirjen tudi tihi glas v nas, ki ga bere. Opazila sem, da včasih knjige pisateljev, ki jih poznam, nekaj časa berem kar z njihovim glasom, kakor da poslušam, kako mi pripovedujejo zgodbo.

Kaj vse znamo: slišimo zvok kočije po nočnem mestu, v kateri se Ema Bovary strastno poljublja s svojim ljubimcem, in slišimo zvok vlaka, pod katerega se je vrgla Ana Karenina.

Zaradi vsega tega je branje tako fantastična stvar, saj je izjemna vžigalna vrvica za domišljijo. Nauči nas čustvovati, sočustvovati, ustvarjati nove svetove in v celoti angažira naše možgane, ki kadar se popolnoma vživimo v zgodbo, menda žarijo v vsej svoji aktivnosti. Kot film v zatemnjeni kinodvorani.