Novi duh stare celine

Ko je Danska lani poleti za krajši čas bolj ali manj simbolno uvedla nadzor na mejah, se je zgražala skoraj vsa Evropa. Isti ljudje, ki so pred manj kot letom dni pridigali o stari celini z odprtimi mejami kot nedotakljivi svetinji, in svarili pred spiralo, ki utegne pripeljati do konca schengna, so obrnili ploščo. Tako je prejšnji teden iz Berlina in Pariza prišlo v Bruselj pismo, v katerem francoski in nemški notranji minister zahtevata pravico držav do vnovičnega nadzora na mejah, če članice na jugu in vzhodu povezave ne bodo dovolj učinkovito ustavljale nezakonitega priseljevanja.

Torej, Francija in Nemčija, ki sta se razglašali za motor povezovanja Evrope, bi radi pritisnili na zavoro. O prenovi schengna se že dolgo razpravlja, saj je pritok priseljencev iz Afrike vlade, navdahnjene z desničarskim populizmom, spodbudil k stihijskemu ravnanju na mejah. Schengenski sporazum sicer dopušča izjeme – države so praviloma uvedle nadzor med velikimi dogodki, kakršna sta bila svetovno prvenstvo v nogometu v Nemčiji ali vrh Nata v Strasbourgu –, a evropska komisija želi doseči, da bi države lahko v prihodnje same zaprle meje za največ pet dni. Za daljše obdobje bi potrebovale blagoslov Bruslja.

Po zadnjih nemško-francoskih predlogih bi države lahko uvedle nadzor meja le kot skrajno sredstvo (ultima ratio) proti »priseljenski nevarnosti«. Nemški notranji minister Hans-Peter Friedrich je ugotavljal, da nekaj držav žal ne more več dovolj kakovostno varovati meje. Zato da potrebujejo še drugo linijo nadzora. Med vrsticami je bilo očitno namigovanje na že tako obubožano Grčijo, ki je med dolžniško krizo tako ali tako postala nekakšen grešni kozel za evropske težave in je tudi pod pritiskom, naj naredi več za zaustavitev priseljevanja.

Kakorkoli že, predloga se ne da obravnavati ločeno od francoske volilne kampanje in pomoči nemških konservativcev njihovemu adutu na drugi strani Rena. Toda: pobuda je še eno znamenje novega duha Evrope. Tako volilna taktika kandidata desnice postavlja na kocko glavne pridobitve EU. Pri lovljenju volilnih glasov z desničarskim populizmom glede nezakonitega priseljevanja – negotovo je, ali se bo Nicolasu Sarkozyju takšna strategija sploh obnesla – očitno ni več nedotakljivih stvari. Ob razmajani evrski hiši, zaznamovan s histeričnimi kriznimi vrhi in orjaškimi rešilnimi svežnji, je schengen za Evropejce drugi najbolj otipljivi del unije, njeno samo jedro.

Potovanja brez meja od Gibraltarja do Helsinkov in od Sicilije do Baltika so bila uresničitev povojnih sanj očetov evropske povezave. Če bo ves čas negotovo, ali bodo na mejah prihodnji teden spet policisti, bo Evropa brez meja izgubila svoj pomen. Spodkopavanje schengna je še eno znamenje poglabljanja nezaupanja v Evropo, četudi se ne da oporekati pravicam (pristojnosti) držav, da skrbijo za svojo varnost in javni red. Glede na razmere v mediteranskem in vzhodnem sosedstvu stare celine pa se migracijski tokovi še dolgo ne bodo prekinili. Na koncu v samem zapiranju meja znotraj EU preži večja nevarnost, kot je tista, pred katero bi radi populisti zaščitili Evropo.