Trendi: Novi projekti

Povsod volitve, kot tokratne lokalne v Franciji, nakazujejo željo po spremembi. Spreminja se celotna evropska politična krajina, pomenljiv fenomen je Italija: nekdaj najbolj proevropska članica postaja najbolj evroskeptična, Severna liga in Gibanje 5 zvezd tvorita številčno protievropsko fronto. A tačas so žarometi usmerjeni v Maurizija Landinija, nekateri v njem vidijo potencialnega Aleksisa Ciprasa ali Pabla Iglesiasa. Generalni sekretar italijanskega sindikalnega združenja kovinarskih delavcev ne ustanavlja stranke. In vendar se njegova zunajparlamentarna levica pozicionira kot pomemben akter. Težo projekta bo izmerila udeležba v prihodnjih dneh.

Za konec tedna je napovedal manifestacijo proti ekonomski politiki vlade premiera Mattea Renzija. Gre zlasti za reformo trga dela, znano kot Jobs Act, spisano po nareku Bruslja, ki pomeni lažje odpuščanje in težje ponovno zaposlovanje; pred njo trepetajo Italijani na severu in jugu. Državo zaznamuje velikansko socialno nezadovoljstvo, izognila se mu ni niti vlada, nima več večinske podpore. Na trgih in ekranih zadnje čase gledamo predvsem voditelja Severne lige Salvinija in prvega moža sindikata FIOM Landinija.

Njegovo hotenje vznemirja že mesece. Hoče oblikovati »najširšo možno socialno koalicijo«, videti je kot nosilec rebusa, za katerega ni jasno, kako se bo razpletel; niz prelepih obljub, možnost alternative, kopica vprašanj. Landini potrjuje in obenem zanika politični angažma, močan je na ulici in v medijih, načenja žgoče teme, predstavlja novo, radikalno levico, ki presprašuje vladno politiko v imenu ustave in pravic delavcev. Državo bomo spremenili bolj, kakor Renzi, govori sindikalist. Hoče ostati sindikalist. Zadržanost glede oblikovanja stranke je očitna, vprašanje je, ali je na levici sploh prostor zanjo. In v preteklih letih smo opazovali mnoge, ki so pogorele, danes se jih je še komaj mogoče spomniti.

Sindikati se ponovno borijo za pravice, za katere smo mislili, da so izborjene in nedotakljive, ker so bile postale del demokratičnega političnega reda. Italijansko sindikalno gibanje ima za seboj resno zgodovino, v sedemdesetih je bilo nosilec velikih kampanj za socialne reforme, CGIL, kamor sodi federacija kovinarskih delavcev, ima pet milijonov članov. Čeprav je FIOM tu sam oziroma v zavezništvu, ki ni samo sindikalno, je Landini edini voditelj te branže, ki so ga zabeležile javnomnenjske raziskave. Je tik za enim in drugim Matteom, Renzijem in Salvinijem, in pred Beppejem Grillom in Silviom Berlusconijem.

Različne ankete kažejo, da ima njegova »socialna koalicija« široko podporo, naklonjen ji je skoraj vsak drugi Italijan (47 odstotkov), v javnosti prevladuje mnenje, da odpira pomembne teme, ki jih drugi ne. To ni avtomatično priznanje politične vloge sindikata, vendar je podpora javnosti izstopajoča. Landini ve, da so stranke v Italiji postale bedne prikazni, ki jim ne zaupa nihče, da so bitke na strani izključenih in prekarcev zelo konkretne.

V kontekstu evropske politike – Sirize v Grčiji in Podemosa v Španiji – fenomena Landini in »socialne koalicije« ni mogoče presojati drugače, kakor v strogi politični perspektivi.